Techno srčnega krča

Postavi sredinec in prstanec desne roke na notranjo stran zapestja leve, tja tik pod palec. Tu-tup. To je tvoj naravni metronom, tvoj osebni techno, s seboj ga nosiš skorajda od vedno. Že kmalu razumeš pomembnost materinega utripa, in tudi ko ne naseljujeta več istega telesa, lahko za nekaj trenutkov do potankosti uskladita udarce svojih src. Leta kasneje se ti na plesišču temnega, zatohlega kluba zgodi déjà-vu, ritmično utripajoči organ v tvojem prsnem košu doživlja accelerando, zdi se, da ga poganja zvok iz basovskih zvočnikov. Še več, kaže, da tudi preostali obiskovalci doživljajo prav enako zvočno hipnozo. Vsa mala, organska srca sledijo velikemu, mehanskemu. Kaj pa, če bi občinstvo z vsemi svojimi organskimi mašinerijami sámo ustvarjalo glasbo, kaj pa, če bi plesali na bitje lastnih src? Pulzirajočih petdeset minut štirih v živo zajetih kompozicij je intenzivno doživetje. V šali bi lahko dejali, da ni za tiste s šibkim srcem. Vseprisotni utrip invazivno poseže v poslušalkino telo, se tam nekako ugnezdi in prevzame vlogo vodiča po bolj in manj subtilnih občutenjih. S pravo mero odprtosti, čuječnosti in okrnitve okoliških stimulusov mu omogočimo, da nas popelje po poti, ki jo je pred tem prehodil sam.

Plesišče porodi idejo in kakšno desetletje kasneje se ta utelesi s projektom ictuscordis. Januš Aleš Luznar, dolga leta znan pod aliasom Yanoosh, je leta 2018 najprej ozvočil svoje srce (modulatio), že naslednje leto se je združil z madžarskim plesalcem Gyulo Cserepesom (dialogue), nazadnje pa z ožjim naborom ljudi raznolikih poklicanosti prisluhnil še njihovim utripom (variatio). Dolgotrajne raziskave, sodelovanja in gostovanja po tujih in domačih odrih je zdaj zaokrožil – morda napravi zanko, saj s projektom nikakor še ne opravi – pri domači založbi Kamizdat. Zadnja permutacija v raziskovalni seriji ictuscordis je torej kamizdatovska spletno-fizična izdaja, naslovljena memoriae. V njej pestuje, se spominja vseh faz projekta, ki raziskuje odziv zvoka srca na psihofizična stanja.

Pulzirajočih petdeset minut štirih v živo zajetih kompozicij je intenzivno doživetje. V šali bi lahko dejali, da ni za tiste s šibkim srcem. Vseprisotni utrip invazivno poseže v poslušalkino telo, se tam nekako ugnezdi in prevzame vlogo vodiča po bolj in manj subtilnih občutenjih. S pravo mero odprtosti, čuječnosti in okrnitve okoliških stimulusov mu omogočimo, da nas popelje po poti, ki jo je pred tem prehodil sam. Luznar je stezo oblikoval s tehnično pomočjo kontaktnih mikrofonov in posebnega ojačevalca zvoka, zvočnim mešanjem in obdelovalnimi tehnikami ter biofeedback metodo vplivanja na pulz, s tujimi srci pa je intimno jammal tudi s pomočjo sintesajzerjev. Poleg kletke organskega metruma nas torej ujamejo še zvočne zanke, odmevi, odboji. Odgrnejo naša subliminalna čustva, da se zazremo vanje, in vse, kar resnično manjka, je uteha skupnostne izkušnje, morda tisti pogovor, ki ponavadi sledi Luznarjevim intermedijskim performansom. Ob koncu te globoke avdio izkušnje torej obstaja ščepec nepomirjenosti. A čeprav se zaključi, memoriae ne označuje konca. Projekt ictuscordis namreč utripa dalje, izmišlja in osmišlja vnaprej nove manifestacije. Nenazadnje že srce umetnika kot doživljenjski inštrument potuje in se spreminja skupaj z njim. Šele ko utrip postane ravna črta, ko zgubi svoj beat, svojo muziko, svoj osebni techno, je življenja-projekta konec.