26.05.2016

Trije za enega

In eden za vse. Recenzija tretjega koncerta iz cikla Upanje umira predzadnje, posvečenega liku in delu Ivana Volariča – Fea.

Peter Baroš

Andrej Trobentar, Etbin Štefančič- Edi, Boštjan Perovšek
Foto: Peter Baroš

Metelkovska scena je bogatejša za novo koncertno prizorišče. Pravzaprav gre za revitalizirano lokacijo, imenovano Škratov vrt, ki se nahaja za klubom Channel Zero. Zenovski vrt, ki ga krasijo zelenje, ribnik in velik avtobus z napisom Potujoča knjižnica, je postal kraj zbiranja umetnikov, ki so na različne načine povezani z ustvarjanjem in življenjem pokojnega Ivana Volariča – Fea, multiumetnika, avtorja slogana, po katerem se cikel tudi imenuje: Upanje umira predzadnje. Cikel združuje mnoštvo umetniških aktivnosti, ki vsaka zase in tudi skupaj zrcalijo ustvarjalnost tega prevečkrat spregledanega ustvarjalca. Filmi, poezija, performans in glasba.

18. maja, na hladen sredin večer, so na Škratovem vrtu skupaj nastopili trije Feovi tovariši iz starih dni. Prišli so, pokramljali med seboj, in kakor se rado zgodi, je na začetku beseda zašla k spominu na preminulega prijatelja, v čigar čast so se zbrali, nato pa je zgodba odšla drugam. In to kakšna zgodba! Ko je mesto že skoraj spalo in je hlad marsikoga odvrnil od pohajkovanja, so skupaj nastopili trije protagonisti, katerih imena se podpisujejo pod stvaritve kultnih zasedb slovenske glasbe, kot so Sedem svetlobnih let, Na lepem prijazni, Sedmina in Saeta. Uvodna skladba je bila pravzaprav še preizkusna. Ravno pravšnja, da si glasbeniki ogrejejo prste in publika naravna ušesa. Šlo je za preprosto bluesovsko zanko, ki se je nekajkrat odvrtela ob orglicah Etbina Stefančiča – Edija, klasični kitari Andreja Trobentarja in zvočnih manipulacijah bioakustika Boštjana Perovška. Po uvodnem nagovoru v slavo pokojnemu Feu, je sledil dobro uro trajajoč glasbeni set, v katerem so se glasbeniki pomenkovali med seboj. Z blagodejnim, hipnotičnim glasom, za katerega se je zdelo, da pravzaprav prihaja od nekod drugod. Iz bambusovih palic tam zadaj, morda iz zelene listnate strehe nad njimi. Brez večjih dramatičnih pretresov se je lahkotno lebdeči zvok počasi vil proti ušesom pozornega občinstva. Trio Trobentarja, Stefančiča in Perovška ni zasedba, ki bi trajno delovala. Trobentar je osameli jezdec, ki je nase ponovno opozoril z izredno dobro sprejeto samostojno ploščo Dar (Celinka, 2014). A njegovega glasu vmes ni pozabil nihče. Trenutek, ki ga je občinstvo po tihem nestrpno pričakovalo, se je udejanjil šele tam pri četrti skladbi. Po začetnih skladbah, v katerih sta prednjačila uigrana Perovšek in Stefančič, sicer občasna sodelavca v projektu Bio Industrial Acoustica Impro, se je Trobentar najprej iz zamaknjenosti prebudil s folkovskim inštrumentalom z izredno povedno harmonsko naracijo, nato pa končno tudi zapel. Trenutek ni deloval kot točka preloma, bolj kot točka odrešitve, težko pričakovanega spoja vsega tistega, kar smo si poslušalci od večera obetali. Trobentarjev glas, Stefančičevo unikatno ubiranje strun klasične kitare in Perovškovo manipuliranje s konkretnimi zvoki, ki so glasbeni utrip tesno preželi s têmo skrivnostnega zelenega vrta. Če bi veljalo določeno skladbo posebej izpostaviti, bi bila to najbrž tista, v katero so bili vsi trije resnično skupaj potopljeni. Sicer je večer, kot že rečeno, minil kot prijetno pomenkovanje. Dva se pogovarjata, tretji posluša in kakšno pripomni. Priredba Exumove kultne, psihedelično folkovske skladbe Dambala je soočila Stefančičev in Trobentarjev vokal, ki sta skupaj tvorila gibko in milozvočno dvoglasje, pel pa je po svoje tudi Perovšek. V odmev je lovil glasova kameradov, z njima manipuliral in zgostil atmosfero zvočne slike do njenih robov. Intenzivna skupna glasbena intervencija je ustvarila presežek, ki je nakazal smeri, ki bi jih zasedba lahko odpirala naprej. Po drugi strani pa je vprašanje, če ne bi ravno to skazilo krhkosti in subtilnosti zvenov, ki so si jih glasbeniki igrivo in sproščeno podajali med seboj, med občinstvo pa vnesli občutek prijetnosti in spokojnosti.

Modra je bila odločitev prireditelja, da koncert le minimalno ozvoči. Glasba je v akustični prostor intervenirala nevsiljivo, slišati jo je bilo iz vseh strani, če je le bilo uho dovolj pozorno. Če se bo podobno odločil tudi naslednjič, ko na Škratov vrt prihaja dvojec Katarine Juvančič & Dejana Lapanja, se poslušalcem ponovno obeta zelo unikatna glasbena izkušnja.