Trkanje na nova vrata

Bluesovski dvojec brez krmarja Incurabili si v nekem drugem, preteklem času, ko je bilo snemanje in izdajanje plošč prej izjema kot pravilo, ne bi mogel privoščiti takšne serije albumov. V dveh letih in pol po prvem uradnem koncertu (9. maja 2009 v Menzi pri koritu v Metelkova mestu ob 40. rojstnem dnevu Radia Študent) je konec lanskega leta izdal že tretji dolgometražni album. Ker pri nas male vinilne plošče nimajo več nobenega pomena in so jih nadomestili izmišljeni, virtualni singli v neotipljivem in stlačenem računalniškem formatu mp3 ali v najboljšem primeru spoti, tandem, ki ga sestavljata Bruno Subiotto in Niko Novak, izdaja samo albume, veliko vinilno ploščo s priloženo zgoščenko. Agilna produktivnost in zavzetost ju sili v to, analiza pa bi verjetno razkrila, da gre v prvi vrsti za sprotno in vestno dokumentiranje in arhiviranje ustvarjalnega utripa.

Duo Incurabili si je nadel obešenjaško masko izobčenca, odpadnika, obrobneža, »outlaws«. Segel je po umazanem, blatnem bluesu in razvil svojo različico »trasha«, ki bolj pripada ameriškemu jugu bombažnih polj iz prejšnjega stoletja kot pa dninarsko obdelani njivi na Slovenskem. Dosedanji trije albumi zaokrožajo pot, razvoj in rast tega tandema, ki z velikimi ovinki zaobhaja ustaljena pravila igre na domači glasbeni sceni in ves čas obvladljivo igra svojo partijo med ruralnim in urbanim, med salonom na Divjem zahodu in evropskim kabaretom. Giblje se po robu in izkoristi vsako priložnost za materializacijo obrobnega in zavrženega, pa naj igra pod Trnovskim mostom ali v hipsterskem baru v Ljubljani. Nastopi Incurabili izgledajo, kot da se bodo vsak hip razsuli. So kot commedia dell'arte, kjer improvizirani dialogi in nepredvidljivi preskoki sprožajo salve smeha, med poslušalci pa se najdejo tudi zgroženi obrazi. Kot klubska enačica uličnega benda v enaindvajsetem stoletju karikira bluesovsko mitologijo izpred stotih let, tako da se res vprašaš, če morda ne obstaja življenje po življenju – v njunem primeru imamo opravka z reinkarnacijo nekega pozabljenega bluzerja.

Duo iz ropotarnice je šari obrabljenih, predelanih ali prirejenih tehničnih artefaktov s smetišča zgodovine vrnil vrednost in namembnost. Namesto da bi glasbenika kupila »slide« za kitaro, sta s kupa obrabljenega gradbenega materiala raje vzela pretežak železni cilinder. Za trzalico je bilo dovolj odrezati kos plastenke. Ob oskubljenem tamburinu in kilavem bas bobnu uporabljata za tolkalo čutaro, napolnjeno z žeblji, celo razmajan obešalnik, na katerega je pritrjen predpotopni mikrofon, za palčke pa služita kar čopiča. Kmalu je prišla na vrsto električna kitara C-kategorije, potem še razrukan bas. Kopičenje takšnih (ne)instrumentov definira obskurnost dua, katerega aduta ostajata glasova, ki sta najprodornejša v a capella kombinaciji oziroma v dvoglasnem pritegovanju, in ustna harmonika v kombinaciji z mikrofonom green bullet, s katerim je Bruno nerazdružljiv že desetletje in pol. (V ostale tehnične detajle realizacije zvočne instalacije se ne bom spuščal, saj bi vas zapletel s hudičem.)

@http://www.youtube.com/watch?v=SOLUdnk2BLk@

Tretja velika plošča, Sure, je pripeljala Incurabili v križišče. Če sta Subiotto in Novak doslej brezkompromisno vozila naravnost, sta se zdaj znašla pred razcepom, ki jima nudi več možnih smeri, a odločiti se bosta morala za eno samo. Prva plošča, Whenever You’re Ready, je zakoličila uvodno fazo. Druga, Fine With Me, je stabilizirala njuno šamanstvo. V sodelovanju s tonskim tehnikom Juretom Vlahovičem sta posnela tri surove, neposredne albume, na katerih so ujeti živi trenutki, človeške napake, spontanost, pristnost in tudi zablode. Z zadnjo ploščo je njun opus dozorel in kar kliče po novih eksperimentih, izzivih in odklonih, ki bi ju preusmerili proč od ravne smeri. Nenačelen sprehod od suženjskega bluesa z juga ZDA, ki temelji na primarnem ritmu poudarkov v kombinaciji z opevanjem življenjskih tegob, je z vključitvijo električne kitare zapeljal k transu repeticij saharskih bluesovskih upornikov Tuaregov, ki so puške zamenjali s kitarami. Uvedba enostavnih, a čvrstih bas linij je oplemenitila njuno bluesovsko karmo z rudimentarno rockovsko podlago Stooges v križanju z mračnostjo Joy Division. Po ironiji in ošabnosti je na plano priplavala mamljiva, skoraj pomirjujoča melanholija.

Dosedanje možnosti so izžete do maksimuma in ujete v zanko samoobdelovanja in vrtenja v krogu. Subiottu in Novaku ne primanjkuje idej, kot samorastnika pa sta prerasla samoniklost in za nov ustvarjalni poriv potrebujeta nekoga z velikim »N«, ki bi bil dovolj močna in velika avtoriteta, da bi mu dovolila seči v aranžmaje in da bi bil pripravljen spoprijeti se z njunim neozdravljivim šarlatanstvom. Tako kot za debel prst preveliki ovitki albumov Incurabili opazno štrlijo iz domače zbirke vinilov, imata neuničljiva posebneža, čudaka ali »marsovca« vse predispozicije, da ostaneta neozdravljiva in posledično izstopajoča. Vendar to ne pomeni, da ni nobene možnosti za »zdravnika«, ki bi z zvočnimi terapijami in manipulacijami za mešalno mizo prearanžiral, prestrukturiral in sofisticiral njune formule izpovednosti ter jima dal prepotrebno svežino in dolil fluid, ki bi novim pesmim vrnil sarkazem, iskrivost in nepredvidljivost. Ki bi ju postavil na novo raven.