V spomin Samu Hubadu

Na prvi pogled se zdi Slovenija izjemno glasben(išk)a dežela: imamo izjemno število glasbenih šol, mladih glasbenikov, ki se združujejo v godbe na pihala, nepregledno število zborov, v katerih pojejo popoldanski amaterji, na izredno majhnem ozemlju imamo kar štiri profesionalne simfonične orkestre, od tega tri v naši majhni prestolnici, v zadnjem času tudi zelo uspešne mlade skladatelje. Radi se ponašamo tudi s tradicijo, predvsem s Filharmonijo, katere letnico nastanka poskušamo ob zatiskanju realnih zgodovinskih oči potisniti tja nekam na začetek 18. stoletja. Toda ko govorimo o izstopajočih glasbenih osebnostih, se začnejo stvari zatikati: vemo, da veliko pojemo, ne vemo pa, kdo so pravzaprav avtorji teh številnih zborov, in še manj, kdo vse te zbore in orkestre pripravlja, kje torej prebiva skriti glasbeniški duh. Včasih se še spomnimo na kakšnega zdomca, to, da je moral kdo težaško delo opravljati tudi doma, pa radi pozabljamo.

Med slednje osebnosti je gotovo sodil dirigent Samo Hubad (1917–2016), ki je prejšnji teden preminil v častitljivi starosti 99. let. Glasba mu je bila kot sinu dirigenta in vplivnega vodje Glasbene matice, osrednje slovenske glasbene ustanove v 19. stoletju, katere ideologija se v prvi polovici 20. stoletja ni spreminjala, položena v zibelko. Redni obiski oper, nato udejstvovanje v zabavnih ansamblih Bojana Adamiča in korepetitorstvo v operi so izoblikovali glasbeno osebnost, ki je bila takoj po tem, ko je dozorela, pripravljena na trdno delo in rast. Prav rast se mi zdi ob premišljevanju o Samu Hubadu najpomembnejša. Svoje delo je namreč začel v izredno težkih »infrastrukturnih« pogojih, v časih, ko sta se slovenska glasbena ustvarjalnost in poustvarjalnost šele postopoma pričenjali profesionalizirati. Najprej je deloval v ljubljanski Operi kot dirigent in nato tudi kot direktor. Med njegove najpomembnejše dosežke lahko štejemo izredno uspelo postavitev Kogojevih Črnih mask, ki jo je dirigent primerno pokrajšal in dramaturško uredil; predstava je dosegla 29 ponovitev, kar je za slovensko opero – in povrh vsega še ekspresionistično, torej recepcijsko težje delo – skoraj nepojmljivo. Kasneje je kot dirigent sodeloval pri ponovni vzpostavitvi Slovenske filharmonije, najmočneje pa se je v slovensko zavest zapisal kot dolgoletni šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenije. Ta orkester je gradil tako rekoč ex nihilo: v novoustanovljenem orkestru so se znašli mladi glasbeniki iz akademije, ki niso imeli dosti ali sploh nič orkestrskih izkušenj, medtem ko je pred njimi na podiju stal takrat že izkušen operni in simfonični dirigent. Mladi glasbeniki so vedeli, da je treba tekmovati s Slovensko filharmonijo, da je pot do uveljavitve dolga, Hubad pa je bil z njimi pripravljen garati: piliti, popravljati, vaditi, poslušati. Tako se je začela postopna rast Simfonikov RTV Slovenija, s katerimi je Hubad nato v sedemdesetih letih žel prve prave uspehe, in to ne samo doma, temveč tudi v tujini. Kreiral je orkester srednjeevropske kvalitete, pri čemer pa ni nikoli zanemaril domačega pogleda. Ko pregledamo skoraj nepregledno obsežno Hubadovo diskografijo, ki jo je ustvaril z radijskim orkestrom, ne moremo prezreti, da je bil njegov repertoarni pogled močno usmerjen k slovenski glasbi. Številne poustvaritve del slovenskih skladateljev so še danes antologijske in najbrž še dolgo ne bodo presežene – predvsem zaradi prepričanja, da gre za veliko in pomembno glasbo, katere se je treba lotiti z enako resnostjo in elanom kot velika dela z železnega svetovnega repertoarja.

Hubadova umetniška vizija morda ni bila vihravo ekscentrična, a je bila vedno usmerjena k izvedbeni solidnosti, iz katere je postopoma pognala tudi interpretativna volja. Podobno previden je bil Hubad pri izbiri repertoarja: izhodišče so bili klasiki 18. in 19. stoletja, ki jih je postopoma širil z osrednjim repertoarjem 20. stoletja, previdnejši pa je bil pri izbiri zahtevnih simfoničnih del, za katere je potreben povečan simfonični orkester, torej pri Brucknerju in Mahlerju. Zanimivo je, da ko je Hubad orkester zapustil, je eden izmed njegovih naslednikov, Anton Nanut, blestel prav z Mahlerjevimi simfonijami, za kar se mora v veliki meri zahvaliti ravno Hubadu, ki je v svojih letih orkester pripeljal do tiste stopnje, ko zanj v tehničnem pogledu nobena skladba ni bila pretežka. To nikakor ni majhna zasluga.

Nekaj dirigentskega, voditeljskega in brezkompromisno avtoritativnega je bilo šifriranega že v Hubadovi visoki, korpulentni postavi, nekaj pa je dodala še premočrtna in neuklonljiva osebnost. Ko so se generacije zamenjale, se je pač umaknil, ni silil v ospredje, ni hlepel po dirigentskem pultu; svoja mnoga končna leta je užival v miru, oddaljen od sveta, večinoma v Skaručni, rojstnem kraju svojega očeta Mateja Hubada, dirigenta.