Za sestre in brate

S Crazed Farmers me veže veliko osebnih zgodb, zato se mi ni ravno lahko lotiti ocene njihove nove plošče in pri tem ostati nevtralen. Z basistom Beštijo sem bil v Štirih pravih dedcih. Prvega pevca Žigo in kitarista Miho poznam iz bunkerskih časov, ko sta v ljubljanskem underground klubu B-51 sredi 90. let začela igrati s prvim bendom Rhythm Thieves. Z njim me med drugim veže snemanje singla, ki sem ga pod Garbage Productions izdal leta 1997 s sozaložnikom FV Music. Konec 90. let smo se Štirje pravi dedci skupaj z Rhythm Thieves preselili iz zaklonišča na Gerbičevi na Kersnikovo, kjer smo si delili vadbeni prostor v sobi 414. V novem mileniju so prav tam iz pepela Rhythm Thieves vzniknili Crazed Farmers.

Ob Žigi, Mihi in Beštiji sta bila še bobnar Mirko in drugi kitarist Borut. Sredi prejšnjega desetletja sem jim pomagal priti v stik s teksaškim prijateljem Timom Kerrom, ki je posnel in zvočno začinil njihov drugi album Because. Muzika Crazed Farmers se je skotila iz garažnega rocka in punkovskega entuziazma, od samega začetka pa se je skozi njo odprto in brez zavor sprevračala svobodna forma, kar je bil vezni člen za naduspešno in spontano sodelovanje s Kerrom. Tako so se pridružili njegovi veliki glasbeni skupnosti Young Lions Conspiracy oziroma so bili eden zadnjih pridruženih članov te velike neformalne družine.

Izstopajoča karakteristika Crazed Farmers je nepredvidljivost, s katero vedno znova testirajo živce in potrpežljivost poslušalstva, ki jim je na njihovo ponorelo veselje prilepilo etiketo čudakov. Bili so svojevrsten precedens na naši glasbeni sceni, in to ostajajo tudi danes. Ne glede na svojo antikomercialno držo so prvi dve plošči, First Crop (2004) in Because (2006), izdali za takrat renomirano slovensko »velikanko« Niko. Z odhodom Žige iz skupine pred petimi leti je prišel v skupino Simon Vene, frontman »postkarkol'« skupine Anonimus. Z vskokom Daria Corteseja, ki ga večina Slovencev pozna po nabiralništvu in kulinariki divje hrane, pa je zapihal prepotrebni poriv, da so se Crazed Farmers izvili iz ustvarjalne zagate, ki jo je nehote povzročil Žigov odhod. S ploščo Far Ma (2009) so neukrotljivi fantje prebrodili precep, ohranili punkovski naboj in neotesanost ter v starem slogu razbijali predvidljivost z vsadki odklopov. Skoraj dvanajstminutni Impro Four je proti koncu albuma nakazal, da jih v prvi vrsti zanima svoboda izražanja. Vnašanje za rock neobičajnih pihalnih instrumentov in ljudskih glasbil, poseganje po kontrabasu in še kakšen nepričakovan poseg jih je odpeljal v smeri proti robu. Preko njega so segli s četrtim albumom 414.

Pojdimo.
Ker tu smo, da gremo.
K viru.
K izviru.
In še veliko več.
Kdor ne ve, naj gre.
Kdor ne zna, naj ve.
Kdor ve, je tiho,

sporočajo z zadnje plati tega ploščka, posnetega v lastni režiji v ljubljanski sobi 414 in v cerkljanskem farovžu novembra 2010 in izdanega letos spomladi pri podzemni internacionalni »velikanki« Slušaj najglasnije.

Plošča se posluša kot izliv ustvarjalnega žolča. Od vse prisvojene svobode je zasedba ponorela in nam igra iz golega užitka. Izpostavljeni smo svojevrstni preizkušnji: ali se jim popolnoma predamo ali pa zaradi frenetičnosti zalučamo plošček proč. Kdor se prebije skozi debelo uro trajajočo impro ploščo, polno šumov in eksperimenta, neobičajnih preobratov in naivnega raziskovanja, blodenj in bistrih rešitev, se ne more izogniti niti njeni monotonosti niti zapoznelim reakcijam. Vendar je notranje plošča igriva, polna naključij in improvizacije. Ko premagamo zoprne marnje, se zavemo, da se nahajamo sredi ustvarjalnega procesa, v trenutku, ko se pesmi in kompozicije kalijo oziroma kujejo. Zabrisali so mejo med jam-vajo in posnetkom. Opravka imamo z živim albumom, s katerim so se obrnili k izvorom, tako kot (na)povejo na zadnji strani skromno opremljenega ovitka, prepoznavnega za založbo Slušaj najglasnije. Segli so po rudimentarni in neobdelani grudi svobode.

Petnajst impro točk je popolnoma odkritih, nepredvidljivih in brez daljnosežnih pretenzij po galanci. Znajdemo se sredi otroškega peskovnika, v katerem se gradi in ruši, izziva in sodeluje. V svobodni improvizaciji vsi udeleženi preverjajo ustvarjalne zmožnosti in tipajo, do kod seže njihova notranja kohezivnost. Tako kot punkrockovsko zastavljenim točkam zmanjka prepotrebne trdote, se v freejazzovskih izletih celo izgubijo, vendar se na to ne ozirajo. S tem eksperimentalnim impro albumom so se Crazed Farmers spustili z verige in si privoščili največ svobode doslej. Močno so se izkozlali in se pošteno notranje očistili, niso pa rešili kopice vprašanj. Četrta plošča Crazed Farmers ni dorečena, a so fantje z njo odprli vrata v svoj intimni in ustvarjalni mikrosvet, v prostor, kjer vadijo in ustvarjajo. Ponudili so nam počela svoje prihodnosti.

Ne morem se otresti prepričanja, da gre za nastavke, ki jim bomo v bližnji prihodnosti verjetno priče v neki trdnejši in oprijemljivejši formi. Drugo vprašanje pa je, kdaj bom spet segel po tej plošči; veliko raje jim bom prisluhnil v živo, v akciji, na odru. Prav tam nas namreč edino lahko zagrabi in zapopade njihova ponorelost.