Zgodba o spomeniku

Lahko bi rekli, da se letošnje Tartinijevo leto glasbeno vrti med Slovenijo in Italijo: ves glasbeno omikani svet obhaja 250-letnico smrti skladatelja, violinista in glasbenega teoretika, ki se je rodil pri nas, v Piranu (8. 4. 1692), sicer pa je bil Italijan. Večinoma je živel in deloval v Padovi (kjer je 26. 2. 1770 tudi umrl) in Pragi. Bil je zagotovo neke vrste glasbeni poliglot. Glasbeno šolanje je začel v rodnem Piranu in sosednjem Kopru. S šestnajstimi leti se je leta 1708 vpisal na Pravno fakulteto v Padovi, v Assisiju pa je v samostanu študiral violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične glasbene zakonitosti. Od leta 1714 je igral v opernem orkestru v Anconi in leta 1721 postal prvi violinist-koncertni mojster v baziliki sv. Antona v Padovi. V letih 1723–1726 je bil na gostovanju v Pragi, leta 1727 pa je v Padovi ustanovil svojo lastno violinsko šolo. Iz nje so izšli pomembni violinisti tistega časa. Tartini je obogatil violinsko tehniko: uporabljal je debelejše strune, daljši lok, izpopolnil je tehniko leve roke violinske igre in iznašel t. i. diferenčni ton. Tartini je ustvarjal inštrumentalno glasbo, saj njegov opus obsega okoli 125 solističnih koncertov, največ violinskih, in 200 violinskih sonat. Izmed njih je zagotovo najznamenitejša Sonata v g-molu, znana kot Vražji trilček (1713; dandanašnjo obliko ji je dal sloviti violinski virtuoz Fritz Kreisler, 1875–1962). Tu je še okoli 50 triosonat, pisal pa je tudi razprave o akustičnih vprašanjih (Traktat o glasbi, 1754). S to knjigo, že drugo z navdihom velikega piranskega glasbenika, naš Pomorski muzej nadalje skrbi za popularizacijo Tartinijevega lika in opusa ter vseh, ki so ga znali in ga še znajo primerno ovrednotiti ter v prizadevanja vključiti celotno skupnost. Te prireditve in spomini se letos še nadaljujejo, in to ne le v Piranu.

Knjiga opisuje ne le Tartinija, pač pa tudi Piran v drugi polovici 19. stoletja ter ozadje in priprave na največji dogodek v zgodovini Pirana, otvoritev spomenika Tartiniju leta 1896. Naslov knjige je povzet po citatu znanega vzklika številnih ponosnih Pirančanov ob tem slavnostnem dogodku. Tudi predstavitev knjige (5. 2. 2020) je bila simbolno postavljena na Tartinijev trg in v Tartinijevo rojstno hišo. Danes je tu sedež Združenja oziroma Samoupravne skupnosti Italijanov G. Tartini (Kajuhova ul. 5) s stalno muzejsko zbirko Pomorskega muzeja »S. Mašera« (v še eni od bližnjih ulic, na Cankarjevem nabrežju 3), vse skupaj pa je to en veliki Tartini v sicer majhnem in starodavnem obmorskem mestu Piran. 

Tokratna zgodba o spomeniku, ki jo je v knjigo El Tartini in piassa prelila Duška Žitko, se bere kot napet roman, poln detajlov iz tistih časov. Obenem je knjiga sama vpeta v letošnje Tartinijevo leto. Pirančani in celotni slovenski narod s številnimi kulturnimi dogodki praznujejo 250. obletnico smrti svojega najslavnejšega meščana. Ta se zdaj veselo smehlja na spomeniku, medtem ko v roki drži violino in lok. Leta 1896 je kip v bronu ustvaril beneški kipar in profesor na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti, Antonio Dal Zòtto (1852–1918), tenkočuten in prefinjen umetnik, dobro seznanjen s Tartinijem in z zavestjo, da mora Piranu izročiti svoje najboljše delo. Tudi zato je njegov avtor 2. avgusta 1896 ponosno stopil pred Tartinijev spomenik na novem trgu, danes Tartinijevem trgu, ki je bil komaj dve leti poprej še (piranski) mandrač. Tedanja postavitev spomenika je bila za Piran pomemben zgodovinski dogodek, uokvirjen v posebno ozračje in hrepenenje, ki je razgibalo večnacionalno istrsko sceno v času avstrijske vladavine, v imenu italijanstva, ki je bilo posebno živahno v urbanih središčih. Dogodek sam pa je bil kolektivni poklon najuglednejšemu izmed Pirančanov, »učitelju narodov«, ki je s svojim opusom še pred prvimi zametki nacionalizma postal ena od univerzalnih ikon glasbe. Avtorica D. Žitko, sicer umetnostna zgodovinarka, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju »S. Mašera« Piran, v katerem skrbijo za Tartinijevo zapuščino in za njegovo violino, ki je obiskovalcem na ogled v muzejski zbirki v njegovi rojstni hiši v Piranu, s tem delom zdaj nadaljuje pisanje o Tartinijevi dediščini. Bralca seznani z ustvarjalnim in s strastmi nabitim obdobjem ob koncu 19. stoletja v Istri. Knjiga je obenem posvečena slovitemu dirigentu in skladatelju Claudiju Scimoneju (1934–2018), ustanovitelju in doživljenjskemu umetniškemu vodji slovitih I solisti Veneti/Beneški solisti, ustanovljenih leta 1959. Scimone in ansambel sta negovala prav poseben odnos do Tartinija, poudarja Žitkova, in sicer že od prvega njihovega koncerta (29. 10. 1959), ko so izvedli prvega od šestih Tartinijevih Violinskih koncertov, D85 (1725–35). Dotlej so bila znana le redka Tartinijeva dela, Scimone in slavni orkester pa sta njegovo glasbo igrala nenehno. Vsako leto so v župnijski cerkvi sv. Katarine v Padovi priredili koncert neizdanih rokopisov Tartinijevih del. In nenazadnje so leta 2016 na povabilo piranskega Tartini festivala, Skupnosti Italijanov G. Tartinija Piran, Pomorskega muzeja »S. Mašera« iz Pirana in Občine Piran odigrali slavnostni koncert ob 120. obletnici postavitve Tartinijevega spomenika. 

S to knjigo, že drugo z navdihom velikega piranskega glasbenika, naš Pomorski muzej nadalje skrbi za popularizacijo Tartinijevega lika in opusa ter vseh, ki so ga znali in ga še znajo primerno ovrednotiti ter v prizadevanja vključiti celotno skupnost. Te prireditve in spomini se letos še nadaljujejo, in to ne le v Piranu. Iz programske knjižice, ki je izšla prav ob tej priložnosti, lahko od 5. 2. 2020 do 12. 2. 2021 naštejemo več 50 prireditev, med drugim mednarodni muzikološki simpozij (Ljubljana–Piran, 16.–17. 11. 2020) z naslovom V iskanju popolne harmonije: Tartinijeva glasba in glasbena teorija v lokalnem in evropskem okviru. Knjiga Duške Žitko je z vsega 155 stranmi predtakt vsemu temu. Tudi likovno bogato opremljeno delo se pne od uvodnega posvetila prek ponosa Pirana, uvoda in Tartinijevega trga do razmer v drugi polovici 19. stoletja pa od mandrača do Tartinijevega trga. Popiše dojemanja njegovega dela med letoma 1888 in 1893, dogajanje med letoma 1894 in 1895, odkritje Tartinijevega spomenika v Piranu 2. avgusta 1896, vključuje pa tudi konservatorski načrt, razstave, časopisne članke in nas za konec informira o objavljenih fotografijah in uporabljeni literaturi.