26.11.2013

Bratom in sestram vseh strtih evropskih src

Basist Bojan Brajkovič s krhkostjo kompozicij stopnjuje ranljivost Kosovelovih besed, fraz in verzov. V lebdeči in nenasilno pulzirajoči glasbi postanejo zamolkle temačne slutnje in prividi otipljivi.

Igor Bašin

Bodi svetilka / B a Lamp

Bojan Brajkovič

Bodi svetilka / B a Lamp

samozaložba
2012

Pred mesecem dni se je v poštnem nabiralniku znašla plastificirana kuverta, iz katere sem povlekel papirnato belo ploščo Bodi svetilka / B a Lamp in priloženo pismo njenega avtorja Bojana Brajkoviča: »Spoštovani, album Bodi svetilka vsebuje 10 glasbenih kosov, v katerih je en fragment in petnajst pesmi Srečka Kosovela iz zbirke Integrali. Avtor glasbe je moja malenkost, vokale pa so prispevali Kristina Oberžan, Mitja Šedlbauer, Kristina Kompan, Anita Kay, Vesna Kovač, Bogunov, Matej Kodrič in Maja Pučl, ki je tudi oblikovala ovitek in knjižico. (…) Svojo glasbo opredeljujem kot trip pop (moj izraz), elektro-akustični (post) rock, eksperimentalna elektronika. (…) Drugače pa sem dve leti igral bas kitaro pri (art)rock skupini Niowt... Hvala za pozornost. Lep dan, Bojan.« Plošča je romala v predvajalnik in iz zvočnikov se je razlila pridušena, temačna in zadržana sobna pop elektronika, ki ni šla skupaj s sončnimi oktobrskimi dnevi. Ko je nastopil sivi november, je »deset glasbenih kosov« sovpadlo z jesensko depresijo. Nastopil je pravi trenutek.

S producentom Petrom Penkom je Brajkovič oživel Srečka Kosovela, ki ga najdemo s Slavkom Grumom na sprehodu po meglenih ljubljanskih ulicah. Vizionarstvo Srečka Kosovela se strašljivo plazi na plan z mehkim elektroakustičnim pop rockom v preobleki novejše elektronike. V njem je pridih »krasnega novega popa«.

S producentom Petrom Penkom je Brajkovič oživel Srečka Kosovela, ki ga najdemo s Slavkom Grumom na sprehodu po meglenih ljubljanskih ulicah. Vizionarstvo Srečka Kosovela se strašljivo plazi na plan z mehkim elektroakustičnim pop rockom v preobleki novejše elektronike. V njem je pridih »krasnega novega popa«. K tej impresiji napeljujejo slovenski glasovi, ki se izmenjujejo iz pesmi v pesem in dajejo posameznim kosom svoj odtenek in patos, plošči kot celoti pa razgibanost in kanec dražljivosti in nepredvidljivosti. Od milejših vokalnih spodrsljajev odstopa izvežbana Kristina Oberžan, ki je v Srečal sem jo + Moja velika nada ter Veseli, dinamični, relativni + v zeleni Indiji za odtenek preveč šolska, ter pritajeni recital nosilne Svetilke ob cesti v izvedbi šepetavega Mateja Kodriča. Brajkovič je v svoji glasbeni sobi pretanjeno ujel odmev ljubljanskega darkerskega melosa, od pionirskih korakov Borghesie in Videosexa do bodočnikov, kot so (bili) Coptic Rain, Silence, Ruins Matador, Melodrom, Torul. Odlikuje ga blago utesnjena melanholija, ki preveva njegove nikoli agresivne aranžmaje. V uglasbitvi izbrane poezije Srečka Kosovela je ohranil plamen Integralov, ki »so v resnici po ideji in obliki nov svet, svet nepredvidenega, vendar dejanskega, neutajljivega, svet disonanc, antitez, absurdov, drastike, raztrganosti, eksplozij in kričečih disharmonij (…) v njih odkrijemo polno grozljivih spoznanj o človeku, družbi, slovenstvu, narodih, svetovju in tudi marsikaj za pesnika osebno odločilnega,« kot je Anton Ocvirk zapisal v uvodni študiji k Integralom ’26.

»Kličem vas, uporniki zemlje in ognja,
bratje nevihte in bratje viharja,
bratje potopov in zlomljenih ladij,
bratje vseh strtih evropskih src ..

»Ker živimo v kaosu,
si želimo samote.
Demonstracije na ulicah
so kakor divje besede
gluhonemcev.
«

»Politika ubija, resnica ubija,
misel ubija, religija ubija,
vse ubija, ubija človeka.
Le borba da silo, le borba,
borba za novo religijo

»Lahko bi bil v Evropi
ali v Avstraliji
ali koderkoli.
Moja cesta kakor
goreč trak
med vesoljno temo.
«

»Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek ...«

To je le nekaj verzov, ki v Brajkovičevih aranžmajih zvenijo še bolj trpko. Odmevajo preroško in hkrati stvarno, pristno, neposredno, preprosto. So kot zamolkli krik nemoči. Jok nad Evropo. Jek neuresničenih sanj velikana je poln razočaranj, načete potrpežljivosti in izgubljene vdanosti v usodo. Datum uradnega nastanka albuma, 21. december 2012, se pravi na zadnji dan majevskega koledarja, je dodatno zlovešč, a v dobre pol ure se nam s tem namigom simbolično razgali smrt Evrope. Krhkost Brajkovičevih kompozicij stopnjuje ranljivost Kosovelovih besed, fraz in verzov. V lebdeči in nenasilno pulzirajoči glasbi postanejo zamolkle temačne slutnje in prividi otipljivi. Nad nami se vleče oblak katastrofe, ki prebuja soočenje s smislom življenja, s samim sabo, hotenji in (brez)ciljnostjo, kar odslikava izbrani fragment:

»Trudno zrcalo
sem, ki odseva bolest ljudi
siv sem in truden in
pred drugimi zrcali
zaprem oči.
«  

@http://www.youtube.com/watch?v=VktPtpy8Ukk@