Brez rocka trajanja

Leta 2010 pri zagrebški založbi Znanje objavljena izdaja Bez rocka trajanja: Glazbeno dešifriranje Balkana avtorja Anđela Jurkasa je na Hrvaškem postala prodajni hit in si je že zagotovila svoje mesto med obvezno literaturo za vse, ki jih zanima glasba oziroma glasbena scena s področja nekdanje Jugoslavije. Glede na to, da knjiga, ki jo dopolnjujeta zemljevid in kompilacijska zgoščenka, obravnava glasbeno oziroma, kot je že iz domiselnega naslova razvidno, predvsem rockovsko ustvarjalnost s celotnega področja nekdanje skupne domovine, torej tudi iz slovenskih logov, velja o izdaji na tem mestu zapisati nekaj vrstic. Še posebej zato, ker je obravnavani komplet ravno v teh dneh dočakal nekakšno nadgradnjo, in sicer v duhoviti obliki priročnika za samopomoč z uporabo popularne glasbe – Soundtrack života istega avtorja in istega založnika.

Bralec bi glede na (pod)naslov pričakoval analitično-sintezno delo, ki bi vsaj malo pomagalo zapolniti strahoviti manko relevantne literature o popularni glasbi s področja nekdanje SFRJ; delo, ki bi ga bilo moč postaviti ob bok fenomenalni zbirki kvantitativnih podatkov Ilustrovana EX YU ROCK enciklopedija: 1960–2006 avtorja Petra Janjatovića (dopolnjena izdaja, samozaložba, Beograd, 2007), kjer pa vendarle pogrešamo kvalitativne sodbe, zato ostaja bralec prepogosto prepuščen samemu sebi ob dilemi, katero ploščo katerega izvajalca naj sploh posluša ali kupi? No, žal si tudi s tu obravnavano knjigo ne bo mogel pomagati na način, kot obljublja njen (pod)naslov.

Tokrat temu ni krivo pomanjkanje kvalitativne analize, temveč popolna subjektivizacija le-te. Bralec seveda hitro ugotovi, da gre za zbirko predstavitve stotih albumov (in v nekaterih primerih kompilacij) po ključu en izvajalec – en album. Tej zbirki stotih favoritov, ki so predstavljeni s sliko in podrobnim opisom, je pridan seznam stotih dodatnih, torej nekakšnih polfinalistov. To pa je tudi edino, kar nam sporoča nekaj o metodologiji dela. Tako nikakor ne moremo izvedeti, kaj je botrovalo vrstnemu redu predstavljenih albumov, po katerem ključu so bili ti izbrani iz opusa posameznega izvajalca ter, končno, ne izvemo niti tega, s čim si je posamezni izvajalec oziroma album zaslužil uvrstitev med izbrance, nekdo drug pa ne. Zgolj za primer: zakaj so Letu štuke uvrščeni med prvih sto, Elvis J. Kurtovich pa ni omenjen niti med rezervami; zakaj Animatori da in Crvena jabuka ne, zakaj Repetitor in ne (tudi) Petrol, zakaj Obojeni program, Parni valjak, Indexi, Yu Grupa in Mizar šele med dodatnih sto, kje sta Smak in Pop mašina ter, da, kam je poniknil Tomaž Pengov?

Da je na vsakega od teh »zakaj?« edini možni odgovor »zakaj pa ne!«, je opozoril že pisec uvodne besede, Juraj Šiftar, in bralcu položil na srce, naj obravnavano knjigo razume zgolj kot sklop osebnih preferenc in naj jo prebere predvsem zato, ker je zabavna. In slednje nedvomno drži. Dodatno sočnost že tako prijetnim avtorjevim zapisom doprinašata rubriki Autorska in Arbitraža; v prvi avtorji osebno predstavijo svoj odnos do obravnavanega albuma, v drugi po so o obravnavanem albumu ali avtorju podana mnenja soudeležencev s scene, tako odobravajoča kot tudi skrajno kritična.

Da potencialni bralec ne bi pričakoval več, kot bo dobil, je treba opozoriti na že omenjeno pomensko neustreznost in nepotrebno pompoznost podnaslova. Glazbeno dešifriranje Balkana namreč nikakor ne ustreza vsebini, saj vsaka tovrstna analiza v celoti izostane; veliko primernejši podnaslov bi bil, denimo, Dešifriranje glasbe Balkana. Razen tega velja opomniti, da pod pojem Balkan avtor zajame izključno ozemlje znotraj političnih mej nekdanje SFRJ); še huje, ne gre za pregled vsejugoslovanske scene, temveč prej hrvaške, ki so mu dodani glasbeniki iz drugih republik, torej tisti, ki so na hrvaško sceno bistveno vplivali. V prid tej trditvi lahko navedem, da med sto izbranimi favoriti avtor obravnava le enega črnogorskega izvajalca, štiri makedonske, osem ali devet iz BiH (kam šteti Eda Maajko?), enajst slovenskih, dvajset srbskih in kar petinpetdeset (oz. šestinpetdeset – glej dilemo glede Eda Maajke) hrvaških. Le tako lahko razumemo, zakaj sta Lidija Bajuk ali Teta Liza s folklornim orkestrom Lado uvrščena med najboljše, Vlado Kreslin s svojo Beltinško bando pa niti med polfinaliste ne.

Glede na vse (ne)povedano, knjiga ne omogoča argumentirane diskusije o predstavljenem izboru. Naj torej zgolj v informacijo navedem, da so se med izbrano slovensko enajsterico uvrstili sledeči izvajalci in albumi (po vrstnem redu predstavitve v knjigi): Buldožer – Izlog jeftinih slatkiša, Marko Brecelj – Cocktail, Laibach – Laibach, Lačni Franz – Ne mi dihat za ovratnik, Videosex – Lacrimae Christi, Miladojka Youneed – Bloodylon, Demolition Group – Neovangelij, Zoran Predin – Lovec na sanje, Res Nullius – Dead Town Dogs in Borghesia – Resistance. Na seznam stotih dodatnih albumov je Jurkas uvrstil šest izdelkov slovenskih umetnikov, in sicer: Dicky B. Hardy – I Whistle, You Dance, Bast – Bast, Katalena – Kmečka ohcet, Psychopath – Autoerotic, Polska malca – Mojster s snežinko in Štirje pravi dedci – Poper.

Knjigo zaključuje presenetljiv dodatek v obliki štirih neobjavljenih pesmi Srđana Sacherja, enega ključnih akterjev jugoslovanskega novega vala in (so)vodilne kreativne sile zasedb Haustor in Vještice. Glede na to, da gre za poezijo, ki ni bila objavljena niti v Sacherjevi samostojni pesniški zbirki z naslovom Kargo kult (Meandar, Zagreb, 1997), se bralec takega nenavadnega dodatka lahko seveda le razveseli – še posebej, ker na vprašanje, čemu sploh, tako in tako ne more pričakovati odgovora.

Pri Jurkasu se človek torej ne more znebiti občutka, da gre za hiperaktivnega pisca, ki nemalokrat prehiteva samega sebe in obravnavano materijo ter zato le enkrat premisli, kar dvakrat zapiše (verjetno se mu je ravno zato ponesrečilo nekaj lapsusov pri navajanju naslovov plošč in imen skupin ter njihovega izvora). Kar je škoda, saj gre vendarle za intrigantnega avtorja širokih obzorij. Bez rocka trajanja je nekonsistentno, a kljub temu sila kratkočasno čtivo. Po svojem tempu in slogu bi šlo za nadvse primerno poletno branje, a je bolje kot na plaži knjigo prelistavati v domači dnevni sobi. Bralca namreč prav primora, da pozorno izpiha prah s starih elpejk in jih s prenovljenim zanimanjem ponovno preposluša. In da se Jurkasu to posreči doseči, je že veliko, celo ogromno!