Črno-bela rock vizitka

Čeprav za rock'n'roll ni ravno običajno, da je manj lahko več, je Seven Days in May vseeno skupina s prvencem, ki želi biti presojan čim bolj po svoji vsebini. Manj je več. V tem primeru to ni kliše. Nenazadnje to želi biti teže rock zgodovine osvobojeni prvenec, ki ima v spremni knjižici le zamegljeno, noir sliko nog in osenčenih torzov, črno-belo. Ne štejejo obrazi, ne šteje biografija, gre za iskanje predane pozornosti s čim manj distrakcijami. Ali kot piše v opisu na facebook strani skupine: »Umetniški izraz cveti skozi svobodo in čisto, neodvisno dušo. Znotraj umetnikov se glasba uvršča v ustvarjalno veličastnost in polni jedro s ponosom in egoističnim zaupanjem.« Prvenec Seven Days in May ima prav to: ponosno egoistično (samo)zaupanje. Kar potrebuje, je (samo)potrditev. 

Skupina Seven Days in May skuša biti sveža tako, da se zagnano in predano zateka k izdelanim modelom rock glasbe, ki bi bila dvajset let nazaj mainstream, medtem ko je danes kar rariteta.

Če je skupina, ki bo, kar je izstopajoč podatek, 14. septembra nastopila pred Siddharto v Hali Tivoli, popazila, da bi se o njeni biografiji našlo ali spisalo čim manj, in to v želji, da bi v prvi plan zares stopila glasba, je zadeva obratno sorazmerna, ko gre za sramežljivost, ko gre za popkulturno umeščanje imen ali naslovov. Kate Moss, Paul Weller in Sasha Grey so trije naslovi skladb med deseterico skladb na prvencu. Težko je odmisliti intenco, da naj bi se prav to izbiro nenazadnje tudi omenjalo. Sploh pa si je skupina nadela ime po ameriškem političnem filmskem trilerju (1964), posnetem po istoimenskem romanu. Ter zato, ker je album začel nastajati 7. maja 2011. 

A stvar ni v tem, da bi skupina želela reproducirati preteklost in jo zgolj posodabljala. Fantje pravijo, da nočejo omenjati imen, ker je vplivov veliko. Če že, so jim najbližja devetdeseta, in to tisto, kar je osmišljeno preživelo od tedaj do današnjih dni (Liam Gallagher) oziroma vmes našlo naslednike (Placebo). Naštevanje primerjav bi se lahko vleklo in vleklo ali pa jih sploh ni. Že sama oskubljeno mistična, črno-bela podoba albuma, ki ima poleg ene prepoznavno neizrazite fotografije le besedila in gole podrobnosti snemanja, prepušča odgovore poslušalcu. 

Seven Days in May ponuja v uvodni, najhrupnejši Kate Moss predrugačeno neposrednost, ki bi jo lahko, sploh glede na motiviko rifa, pripisali prepoznavnemu komadu Ace of Spades (Motörhead). Ampak ravno za to gre: čeprav se pri Seven Days in May nemudoma pokažejo dokaj prepoznavni, četudi zakriti vplivi, se najbolje dokaže v svojevrstnih refrenih, kjer je vokalna linija (sicer v angleščini) tako imanentno slovenska, da bi album lahko šteli kar za »kaj bi bilo, če bi bilo« prevod najprepoznavnejših slovenskih rock bendov po osamosvojitvi. Kar ne preseneča, saj je prvenec pomagal producirati Peter Penko, pri mixingu pa sta gumbe vrtela tudi Tomi Meglič in Matej Pečaver. 

Tako je Seven Days in May osvobojen domačih pričakovanj. Kate Moss bi v slovenščini nemara lahko bila Neki sladkega (Big Foot Mama) ali Klinik (Siddharta), vendar posodobljena. Ravno zato, ker si fantje lahko privoščijo precej več. Kajti ko melos zasedbe, tako jasno razpoznaven v skladbi Trip, postane udaren, se skladbe podaljšajo, raztegnejo in si prostorno dovolijo več, kot če bi skupina neposredno ciljala na titulo naslednikov domačih prvoligašev. 

Pesem Paul Weller je zlovešče nepopustljiv, zamaknjeno odsoten rock, ki neustrašno napada s kitarami, kakršnih si prvoligaški domači bendi težje privoščijo, vsaj tako neposredno. »Univerzalnost glasbe je ključna v zavedanju, da povezuje različnost narodov, kultur, barv in energij. Tako je glasba lahko jezik našega planeta, jezik našega osončja in celotnega univerzuma. Ali se ob tem izvaja v slovenščini ali angleščini, je povsem irelevantno, le da so izvajalci v slovenskem jeziku komercialno bolj uspešni v Sloveniji, izvajalci v angleščini pa si predvsem želijo v svet,« je vodilo, ki ga je skupina izpostavila v intervjujih. 

Nenavadnost, predvsem pa pred(a)nost skupine je njena »nepreverjena izkušenost«. Prvenec, ki je nastajal sedem let, je težko naivno neučakan, zato pa je novodobni premišljeni prvenec. Suvereni, instantno prepoznavni in učinkovito prepričljivi Vojko Šintler, avtor vseh skladb (le za Ready to Fight je besedilo prispevala Maja Železnikar), je kot vokalist izdatno jedro, še zlasti zato, ker s kitarami, ki jih deli z Janijem Klavoro, komunicira, nadgrajuje ter išče tršo linijo bolj brit kot indie rocka in se ne boji biti glasnejši in ostrejši (Ready to Fight). Ker gre za precej klasično moderen rock četverec, sta globokoumni Rok Cizelj (bas) in še posebno stabilni Damjan Lebeničnik (bobni) ponotranjena, dasiravno stabilna opora. Ritem skupine je povsem podrejen kombinaciji liričnih, eskapističnih kitic s podaljšanimi refreni, ki se vmes celostno zlijejo (Why Love) ali postanejo znotrajžanrski (She). 

Čeprav naj bi šlo tudi za »pijani kitarski rock«, kot se opisuje skupina v intervjujih, se prvenec predvsem celovito osredotoča na poudarjanje dogovorjene formule. Pri tem niti uvodni, rifovsko nadarjeni single Window ne odstopa, kljub temu da ponuja osredotočen, nepopustljiv in dodelan koncept rockerske tradicije. Skupina Seven Days in May skuša biti sveža tako, da se zagnano in predano zateka k izdelanim modelom rock glasbe, ki bi bila dvajset let nazaj mainstream, medtem ko je danes kar rariteta. 

Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je prvenec enoličen ali predvidljiv. Pri Sasha Grey si uigrani četverec dovoli psihedelični ekskurz, h kateremu se pravzaprav odpravlja skozi celotno ploščo, ampak nikoli tako nepovratno. Proti koncu plošče pokaže, da je to skupina tudi še za kaj več, saj je MM svetlejši odtenek, medtem ko je sklepna Money akustični (ne)pričakovan zrcalni obrat, preko katerega se samo še enkrat več dokaže Šintler z vokalno raznolikostjo, ki bi jo skupina lahko še bolje unovčila in razkazala.