Devica Orleanska

Če je bila opera Devica Orleanska P. I. Čajkovskega ob svojem nastanku in prvi postavitvi (Sankt Peterburg, 1879) neke vrste polom, je bila za naše (ljubljansko) operno gledališče uspeh. Gre za veliko opero, opero velikih pevskih ansamblov, za velike zborovsko orkestralne freske, za izkoristek naše (sicer majhne) operne hiše v njenem interierju (lože in zgornja stojišča za pevske soliste in zbor) in za operno predstavo (v izvirni ruščini s slovenskimi ter angleškimi nadnapisi), ki je po kar dolgem času vsaj začasno »rešila« naš glasbeni teater. Bila pa je predvsem še eden ali kar največji triumf naše pevske solistke, mezzosopranistke Nuške Drašček Rojko, v vlogi naslovne junakinje Ivane Orleanske. Upam si ugibati, da je bila to njena življenjska rola, kot bi se temu reklo v glasbenogledališkem žargonu. Tako njena igra kot petje te vsebinsko in scensko (upravičeno) dokaj črno-bele predstave sta bila lepo uravnotežena ter številnim soigralcem in sopevcem navkljub zagotovo večplastni leitmotiv celotne predstave. Bila pa je predvsem še eden ali kar največji triumf naše pevske solistke, mezzosopranistke Nuške Drašček Rojko, v vlogi naslovne junakinje Ivane Orleanske. Upam si ugibati, da je bila to njena življenjska rola, kot bi se temu reklo v glasbenogledališkem žargonu. Tako njena igra kot petje te vsebinsko in scensko (upravičeno) dokaj črno-bele predstave sta bila lepo uravnotežena ter številnim soigralcem in sopevcem navkljub zagotovo večplastni leitmotiv celotne predstave.

Ob njej je bil to zagotovo tudi tokratni umetniški mojster, dirigent Simon Krečič, ki je tako rekoč sam postavil takole predstavo, in to v Operi in baletu SNG Ljubljana. Vsekakor uspeh trenutne vodilne ekipe največjega glasbenega gledališča v državi.

Tragedija skladatelja za to opero sloni na istoimenski Schillerjevi drami (1848) in govori o slavni francoski vojni zgodovini ter narodni junakinji Devici Orleanski. V tem je imelo besedilo še nekaj sopoti, stranskih poti in obdelav, še predno ga je po kar nekaj predelavah uglasbil sloviti ruski glasbeni romantični freskant Čajkovski, ki sicer bolj slovi po drugih operah, baletih, simfonijah … Ampak tale Devica Orleanska, sama resda pogubljena, je bila prava rešiteljica našega teatra, in to ne le zaradi že izpostavljenih protagonistov, dirigenta in nosilne pevske vloge, temveč tudi zaradi preostalih vpletenih: tenorista Davida Jagodica (kralj Karel VII.), sopranistke Urške Arlič Gololičič (Agnes Sorel), baritonistov in basistov Jiřija Rajniša (češkega gosta v vlogi Dunoisa), Ivana Andresa Arnška, Roberta Vrčona, odličnega Janka Volčanška (Ivanin oče, Thibaut Orleanski), Roka Bavčarja, Roberta Brezovarja in morda najuspešnejšega solista ene od (številnih) stranskih vlog, Antona Habjana (Vojak), pa tenorista Dejana Maksimilijana Vrbančiča in sopranistke Polone Kante Pavlin. Podobno srečo in znanje za tokratno ljubljansko predstavo Device Orleanske so imeli zborovodkinja Željka Ulčnik Remic, v imenu orkestra koncertni mojster Gregor Traven (poslušali in gledali smo večglasni kontrapunkt, na odru in pod odrom – tu so v intonaciji morda dvakrat malce zanihali violončeli) ter postavitvena ekipa, v kateri so bili režiser Frank van Laecke, scenograf Philippe Miesch, kostumografka Belinda Radulović, posebno izpostavljena oblikovalca svetlobe (režiser sam in Jasmin Šehić) ter številni drugi sodelavci, asistenti in v nadaljnjih predstavah (oz. ponovitvah) še alternirane vloge vseh navedenih. V postavitvi je morda motila standardna in konstantna scena, izrazite simetrije in morda še kakšna malenkost. Ampak kot celota zasluži ljubljanska postavitev Device Orleanske morda še več hvale, kot je lahko prispeval sam, ki sem jo poslušal iz 11. vrste parterja. Morda imajo vsi skupaj še kakšno večjo gostovalno ambicijo, tokratna ljubljanska predstava bi si to zaslužila. Vsekakor je mene osebno naravnost presunila, čeprav spremljam tovrstni slovenski glasbeni program že več kot petdeset let.