Ena na ena

Vem. Vsi se lahko obešamo na nostalgijo in različna pojmovanja besedne zveze »banana split«. Nanjo smo lahko časovno ali situacijsko navezani. A naj nas vse skupaj istoimenska čudovita glasbena kompilacija odveže od spominov na preteklost, kajti plošča Banana Split v režiji naših domačih glasbenih (vele)sil Kleemarja in skupine Trus! spominsko (pri)kliče le boljšo glasbeno prihodnost. Po splitovsko, logo-ritemsko in vinilno razdeljeni v enakovrednem glasbenem delu, ki je nastal pod založniško taktirko Moonlee Records in God Bless This Mess, skupina Trus! in Matej Končan aka Kleemar zagotovo predstavljata avtohtono domačo glasbeno umetnino in obrt, ki se ne obrača po splošno pogojenih mainstreamovskih in trendovskih manirah, ne moremo pa jima oporekati spogledovanja z neodvisnim in nekonvencionalnim zvokom ter liriko. In tukaj bom zelo naravnost povedal, da se prav skozi dela izvajalcev, kot sta avtorja albuma Banana Split, zrcali vsa ustvarjalna trdoživost, neuničljiva zimzelena patina in glasbeni altruizem brez primere, ki tudi v 21. stoletju kljubuje vsakršnemu sklicevanju na potrošniške glasbene zakonitosti in splošno uveljavljeno, žal pri nas že celo prirojeno prakso »od zibelke do groba«, da je tisto, kar se prodaja in kar gre za med, tudi dobro. Otroci, ne nasedajte takšnemu pojmovanju, niti glasbe niti življenja!

Kleemar odpira svoj delež na plošči s hudomušnim ambientalnim potovanjem kontroverznega naslova Bored Of Canada. Morda se na prvi pogled (posluh) zdi, kot da bi prekmurski glasbeni virtuoz pljunil (split) v lastno skledo. Toda ta njegov zvočni monolit je naravnan ali vkodiran na tenko, a še kako slišno razmejitveno črto med dojemanjem in odmevanjem lanskoletnih vizažistov elektronskih vibracij Boards Of Canada in Daft Punk. Popolnoma se strinjam in pozdravljam to Kleemarjevo zvočno-besedno digresijo. Kajti v Kanadi je brez Grimes in Metz sila dolgčas. V Lucas Art Studiu, kjer izdelujejo bajeslovno drage čelade za dvojec Daft Punk, pa še bolj. Kar nikakor ne bi mogel reči za skladbi 4M in Made In My Hand, s katerima Kleemar barva nižinsko potovanje s samosvojim zvočnim kolažem. Kot da bi tisto klasično prekmursko letargijo in melanholijo, ovito v jutranjo meglo, odstrl panonski veter, ki ga je avtor (iz)pustil iz svojih rok. Če sem bolj natančen, zvok(i), ki jih je spustil izpod svojih prstov.

Že ob analizi prvenca skupine Trus! iz lanske pomladi, plošče First Step, se mi je zapisalo: »Skupina Trus! je ena tistih glasbenih zasedb, ki jim že po prvem preposlušanju verjameš in zaupaš (trust!). Kajti lahkotnost in preprostost sobivanja neštetih glasbenih prvin, ki se zrcalijo na njenem prvencu First Step, sta naravnost osvobajajoči in delujeta kot osvežilni obliž«. Avtorsko sodelovanje te zasedbe na plošči Banana Split pa je dokaz, da se skupina ni ne ustrašila ne ustavila pri svojem »prvem koraku«. Vnovič smo priče raznovrstnosti skupine, in to tako v liriki kot v zvoku, ki ga dopolnjujejo fino zliti anorganski zvoki. V skladbi Seven Words ta ambientalno usmerjena zlitina zvokovja še posebej spominja na pejsaže zasedbe Litošt. Že v nadaljevanju, v skladbi What Do You Do, pa se poslušalec znajde v vrtincu polnokrvnega punk rocka, ki mu jazzovska improvizacija omogoča ustoličenje med glasbeno crossover antologijo. Nekje med Miladojko Youneed in NoMeansNo. A naj ta zaupanja vredni zaključek plošče ne odvrne poslušalcev, ki so navajenih milozvočnih not in liričnega leposlovja. Skupina Trus! namreč v svojo sonično »confusion is next« formo prihaja zelo počasi in zelo lahkotno. Če seveda lahko tako opišem njeno uvodno skladbo Movie Star, ki nas po Kleemarjevih zvočnih pokrajinah, slikoviti in v filmsko platno zaobjeti naravi, pripelje naravnost v … zaupanja vredno glasbeno fikcijo. Tega nikakor ne bi mogel trditi za otipljiv ali digitaliziran album Banana Split, ki je daleč od nečesa, čemur bi slovnično in življenjsko rekli, da je izmišljeno in v resničnosti sploh ne obstaja. Ta album nas prav nasprotno nagovarja in kot da nas, poslušalce, sprašuje: »V kateri resničnosti živite?«