Povejte kaj v dvanajstih sekundah ...

Domači pionirji grindcora Extreme Smoke 57 so v začetku leta izdali novo vinilko z naslovom Corruption deteriorates, na kateri je dvanajst pesmi, kaj pesmi, ducat smrtonosnih metkov različnega obsega. Zakaj? Ker je najdaljši »smrtonosni naboj«, Strahovlada, dolg 2 minuti in šest sekund, najkrajši pa ne presega dvanajstih sekund (Besede).

Znana underground zasedba ima za seboj že kar 27 studijskih izdaj, in sicer poleg polnokrvnih albumov, kot je najbolj znani Who Sold the Scene?! (1996), ki je bil posnet v živo v studiu Radia Študent, tudi za žanr značilne deljene glasbene izdelke, t. i. »split« izdaje. Med njimi najdemo izdaje z domačimi ustvarjalci, kot so Deca Debilane, in tujima Dva minuta dreka in Sexorcist, in še nešteto demo posnetkov. Vmes med ustvarjalnim »počivanjem« (1992–2008) so člani benda igrali po zasedbah, kot so Mozak, Psihoza, Absent Minded in Diarrhoea, katerih skupna točka je, v grobem, v izrazu karseda zgoščen spoj metala, hardkora in panka. V tem smislu ES 57 ne prinaša pretiranih zvočnih odmikov. V to obvezno smer glasbene podvrste kaže že fizični ovitek novega albuma, kjer na fotografiji Roberta Jemca poleg vse obvezne opreme (v štor zapičeno gozdno rezilo, podobno mačeti, pljusk krvi ...), manjka le še žrtvena daritev. V maniri tovrstnih glasbenih izdelkov se na hrbtni strani nahaja črno-bela fotografija benda z naslovi pesmi. Za slikovno podobo sta poskrbela Damir Ipavec in Hruki, zanimivo pa je to, da so podana besedila ter zahvala ustvarjalca v pisavi starega tipkalnega stroja odtisnjena na belem listu papirja, torej čisto enostavno. Pod produkcijsko zvokovno mešanje je podpisan član Dejan Brilj, pod glavno pa Matej Doljak iz Sonus studia. Goriški hrupni kvintet je glasbeni izdelek posnel lansko poletje v domačem studiu Railway station.

Glasba zasedbe ES 57 je umazana, surova in konkretna; v uho (za)režeta napiljeni kitari Mihe Gerzeja in Edija Strosarja, po domače kar »sječesta«, še več pozornosti pri poslušalcu pa dosežeta basist Brilj in bobnar Gaber Igličar, ki s tem tudi narekujeta dinamiko krajših, a toliko udarnejših pesmi na albumu. Zadnje žeblje v krsto živega, a »oglušelega« poslušalca »pribija« vokalist, bolje rečeno kruljač in kričač Boštjan Jakin – Boco. Kakor že basistovo igranje, ki ne spada ravno med najbolj klišejsko v tem žanru ter s tem pripomore k originalnosti zasedbe, tudi dreti vokali delujejo neverjetno suvereno, organsko in zato iskreno. Besedila v pretežno domačem jeziku ne ponujajo olepšane, zlagane družbene realnosti, ampak ravno gnev, prezir ter jezo, ki so ob današnji »demokratični« ureditvi družbe vse bolj upravičeni: »Birth, scho, work, death, / work, buy, consume, die, / hate, violence, depression, fear, / is that all it is in life?« (Suffer in silence). Svojo predanost žanru kažejo fantje tudi v činelnih »1, 2, 3, 4« uvodih, ko poslušalca potisnejo v klasično vrtoglavico hardkorovskega vrtiljaka z udarnim tu-pa-tu-panjem bobnov ter s skupnimi poudarki v prehodih pesmi, medtem ko spodaj rohneče kitare lepo gradijo in dvigajo zvokovno atmosfero. Ob značilnem vokalu – dretje je bodisi visoko kričanje bodisi nizko renčanje – glasbena posebnost tiči v posebnem načinu igranja na bobne, t. i. »blastanju«. To metalsko udrihanje je po tempu še enkrat hitrejše od hardkorovskega tu-pa-tu-panja. Če bi zasedbo že morali povezovati s podobnimi, a bolj znanimi bendi z močnim družbeno ozaveščenim sporočilom, bi bili najbolj pri roki tuji izvajalci iz druge polovice 80. let, denimo angleški Napalm Death, švicarski Fear of God ter avstralski Seven Minutes of Nausea.

Za to, da celoten glasbeni material »malce zadiha«, poskrbi uvod v srednje dolgo pesem Kapsula (1:25). »Dramski« vložek, kjer zaslišimo neznančeve korake ter njegovo neznano početje nekje (bojda gre za studijski prostor), ravno malo »uspava«, ko ga nazaj v vrtinec opisanega »hrupa« nenadoma zvleče surova pevčeva naslovitev komada. Sicer pa posebnost tiči v ozadju pesmi Umrlo je, ki jo je s seboj iz drugega benda, ljubljanske Diarrhoea, pripeljal kitarist Geržej. Zadnja izmed vseh, Oddaljenost, v besedilnem oziru izkaže svojo »starodavnost«; posneli so jo namreč leta 1989, na začetku svojega delovanja, še v obdobju goriškega noise grinda: »V krsti je smrt / izven krste je življenje / v krsti je črno / izven krste je belo / v krsti sem jaz / izven krste si ti / in nihče nam ne more pomagati / da bi se nekoč spet združila«. Če za konec naštejemo preostale naslove na izdelku: Kri in meso, Kislina, Ebola rising, Kali Yuga, Today is the end, Never, nam hitro postane jasno, s čim imamo opravka: gre za alternativen glasbeni izdelek iz domačega okolja, ki bi ga moral imeti vsak zbiratelj tovrstnega hrupa!