Fantom prve slovenske opere dvignil prah

Belina, prvo opero, napisano na slovensko besedilo, je leta 1780 ustvaril poznobaročni skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Naročilo za delo je nastalo ob imenovanju novega glavarja dežele Kranjske Franca Adama pl. Lamberga in vse do leta 2008 se je verjelo, da se je notni zapis izgubil. A najdbo zastira tančica skrivnostnosti, saj zapisa do danes še niso predali v roke strokovnjakov, da bi ti z muzikološko analizo potrdili njegovo avtentičnost. To pomeni, da pravzaprav ni pravih dokazov, da se je Zupanova partitura dejansko znašla v zaprašeni zapuščini skladateljevih potomcev. Tudi o uprizoritvah opernega dela ni znanega kaj dosti več, kar pomeni, da smo bili 30. septembra 2018 v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu priče prvi zgodovinski izvedbi. In še več kot to, izvedba tega dela je ponudila doslej edini vpogled v slogovno pristnost izvirne Zupanove partiture. Zato smo res napeli vsa ušesa. 

Izvedba je torej pustila pozitiven vtis, njena glasbena vsebina pa je vseeno zbodla ušesa in poglobila dvome. Namesto baročne figuralike ta glasba vsebuje več ponavljajočih se (pre)enostavnih melodij, glasbeni stavek izkazuje več šablonskih glasbenih rešitev kot sofisticirane skladateljeve poetike. Zato se odpirajo dodatna vprašanja. Smo zares bili priče krstni izvedbi Zupanove glasbe ali pa je šlo za delo in prizadevanje nekoga drugega?

Glasbeno plat so zaznamovali učenci solopetja Glasbene šole Ljubljana Vič – Rudnik in Orkester Cantabile, ki je pod dinamično občutljivo taktirko Marjana Grdadolnika deloval enotno ter podal intonančno čisto, niansirano in ritmično precizno izvedbo. Pomembno vlogo je pri tem imela tudi natančna igra čembalistke Veronike Fridrih ter zgledna igra in topel ton trobil. Beti Bratina, Ana Novak in Nina Mulej so z očitnim veseljem do nastopanja podale očarljivo podobo boginj obilja Flore Pomone in Ceres. Glasovi pevk so bili v tercetu dovolj barvno in jakostno usklajeni, njihov sopran je bil poln in okreten. Te odlike so se sicer vidneje izpostavile s prevladujočo enostavno melodiko, medtem ko jim je viharnejši, intervalno skokovitejši predel partiture nastavil nekaj pasti, ki so vodile k nekoliko nekontrolirani frekvenci vibrata, na nekaterih mestih pa k malce preveč izdatni jakosti v končnem »visokem C«. Belin Igorja Goloba je bil postavljen v nekoliko bolj statično vlogo, ki pa jo je pevec opremil z barvitejšim glasovnim nastopom; predvsem v višji legi je njegov glas prodiral z jasnim in barvno izrazitejšim tonom. Baritonist Matej Prevc je bil prepričljiv v vlogi Burje in glasovno suveren, četudi ponekod malce neizenačeno. Pevci so poosebljali barvite, tradicionalno opredeljene podobe protagonistov s pomočjo enostavne, a domiselne kostumografije in scenografije Nade Slatnar in Andreja Stražišarja. Dijaki Baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (KGBL) so k sceni dodali elemente klasičnega baleta, s katerimi so povezovali dogajanje in dali uprizoritvi pridih baročne opere. Režija Henrika Neubauerja se je osredotočila na zgodovinsko vizuro dela z elementi slovanskega ljudskega plesa, kar je bilo pisano na kožo mladim izvajalcem.  

Izvedba je torej pustila pozitiven vtis, njena glasbena vsebina pa je vseeno zbodla ušesa in poglobila dvome. Namesto baročne figuralike ta glasba vsebuje več ponavljajočih se (pre)enostavnih melodij, glasbeni stavek izkazuje več šablonskih glasbenih rešitev kot sofisticirane skladateljeve poetike. Zato se odpirajo dodatna vprašanja. Smo zares bili priče krstni izvedbi Zupanove glasbe ali pa je šlo za delo in prizadevanje nekoga drugega? Nekaj je gotovo: izvedba tako zgodovinsko pomembne glasbe je podžgala našo radovednost. Dialog med urejevalcem partiture in stroko bi bil nedvomno več kot dobrodošel, pri čemer upamo, da nam ta nazadnje prinese odgovore na ključna vprašanja.