Festival Radovljica 2020

Živimo v letu, ki ga je zaznamovala svetovna epidemija in s tem spremembe na vseh področjih človeške dejavnosti. Med najbolj neposredno prizadetimi, dolgoročno pohabljenimi in v mnogih državah (tudi naši) mačehovsko marginaliziranimi dejavnostmi je kulturna oziroma umetniška dejavnost. Kulturniki in umetniki pa se kljub lastni eksistencialni krizi in številnim birokratskim oviram borimo ne le za lastno preživetje, temveč za preživetje umetnosti, ki že stoletja hrani duše in daje človeški družbi podobo civilizacije. Zato ne preseneča, da je festival, ki se bliža petemu desetletju obstoja, vso svojo življenjsko moč vložil v nadaljevanje svoje tradicije. 38. edicija Festivala Radovljica je tudi letos pokazala, da epidemija in njene posledice niso zlomile duha njegovih snovalcev, nastopajočih in nenazadnje tudi obiskovalcev. Ne pozabimo pa, da se Festival Radovljica že vrsto let ponaša s korpusom zvestih poslušalcev, stalno publiko, ki niti v teh izrednih razmerah ni razočarala. Zadovoljnih nasmehov ni bilo videti le na obrazih obiskovalcev, temveč tudi organizatorjev: umetniškega vodje Domna Marinčiča, predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marije Kolar ter njune celotne ekipe. Zadovoljstvo je preželo tudi glasbenike. Za nekatere izmed njih je bil nastop na Festivalu Radovljica edini nastop v letošnjem poletju, pred še negotovo novo koncertno sezono, ki se začenja čez mesec ali dva. Zato je mnogim zagotovo odleglo ob pogledu na dvorano, zapolnjeno do maksimalne dovoljene kapacitete, ter jih navdalo z motivacijo in močjo, da še naprej vztrajajo na svoji poti.

Ozrimo se na vsebino letošnjega festivala. Obsegal je osem različnih sporedov, ki so zajeli kar tisočletje glasbene preteklosti – od zgodnjega vokalnega večglasja iz 9. stoletja do klavirskih del Chopina in Liszta. Sporede je oblikovalo 34 glasbenikov iz Avstralije, Avstrije, Belgije, Češke, Francije, Izraela, Madžarske, Nemčije, Slovaške, Španije, Švice in Slovenije. Radio Slovenija je posnel šest koncertov.

Otvoritveni koncert 7. avgusta so pripravili člani zasedbe Solamente Naturali, ki so igrali na klasična godala in čembalo, a tudi cimbale, dude in duduk, se pravi glasbila, ki jih pogosteje povezujemo z različnimi ljudskimi tradicijami vzhodnoevropskih in bližnjevzhodnih dežel. To ne preseneča, kajti spored, ki so ga pripravili, je bil preplet del baročnega skladatelja Georga Philippa Telemanna (v čigar opusu pogosto zaznamo vplive ljudske glasbe) in različnih plesnih stavkov, ohranjenih v sočasnih rokopisih slovaške, moravske, nemške in angleške provenience, ki poleg naštetih kažejo tudi poljske in madžarske slogovne vplive. Glasbeniki pod vodstvom violinista Miloša Valenta so igrali izjemno temperamentno ter z vso polnokrvnostjo obarvali skladbe, v katerih smo zlahka prepoznali zametke nacionalnih tradicij, ki so se v toku 19. stoletja še izraziteje razvile in pogosto odmevale v glasbi klasičnih skladateljev, kot so bili Dvořak, Smetana, Liszt, Brahms ...

Sledil je nastop v Radovljici že dobro znane skupine Les haulz et les bas, ki je tokrat posegla po glasbilih, ki so se po naključju znašla v zapuščini kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Par šalmajev, par harf, dude, fagot in celo poštni rog tvorijo na prvi pogled nenavadno in neprilagodljivo zasedbo, vendar je glasbenikom uspelo izbrskati obilo repertoarja iz Valvasorjevega časa (17. stoletje) ter ga predstaviti izjemno prepričljivo in s šarmom pristno občutenih, historično zvestih interpretacij. S slovenskim prostorom spored ni bil povezan le prek glasbe Tarsie, Poscha in Dolarja, temveč tudi z Valvasorjevimi citati, s katerimi je spored povezoval Robert Waltl.

Slovensko glasbeno dediščino je že tradicionalno predstavil tudi koncert v cerkvi v Velesovem, na katerem so ponovno zvenela dela, ohranjena v kodeksih iz NUK-a, ki so nekoč pripadali ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu. V izjemno prefinjeni, uravnovešeni in navdihnjeni interpretaciji moške vokalne zasedbe Cinquecento so zvenela dela manj znanih skladateljev, ki so delovali v Gradcu, ter njihovega renesančnega flamskega sodobnika Antoniusa Goswina, čigar maša, ohranjena v Ljubljani, je zvenela prvič po nekaj stoletjih.

Na prav poseben način je slovensko glasbeno okolje z evropskim povezal Eduard de Lannoy, belgijski pisatelj in glasbenik ter lastnik dvorca Viltuš pri Mariboru. Prijateljeval je s številnimi glasbeniki, kot so bili Czerny, Hummel, Mendelssohn, Berlioz, Donizetti in nenazadnje Liszt, za katerega je leta 1846 organiziral koncertno turnejo, ki ga je med drugim pripeljala v Gradec, Maribor in Rogaško Slatino. Tudi sam je skladal, kot izvajalec pa je najraje posegal po Beethovnovih delih. Zato je bil tokratni spored stkan iz del de Lannoyja, Beethovna in Schuberta. Predstavili so jih violinistka Božena Angelova, violist Jonathan Ponet in violončelist Gregor Fele, ki so navdušili s tehnično dovršenostjo ter prefinjeno ekspresivnostjo svoje igre.

Solistični vokalni repertoar, nastal v Italiji na prehodu iz renesanse v barok, je eno najzanimivejših in najvplivnejših poglavij v zgodovini evropske glasbe, ki še vedno oziroma vedno bolj vabi k raziskovanju in snovanju vedno tehtnejših zgodovinsko ozaveščenih interpretacij. S prav posebno pozornostjo se mu posvečata tako čembalist in skladatelj Elam Rotem kot tudi tenorist Jacob Lawrence. Ta je nedavno zmagal na Bovicellijevem tekmovanju za pevce, ki se posebej posvečajo praksi okraševanja, diminuiranja in improviziranja v renesančni glasbi. Svoje izjemne glasovne sposobnosti ter pretresljivo močno retoriko, ki jo med drugim doseže z okraševanjem zapisanih melodij, je razkazal radovljiškemu občinstvu ter izvedel nekaj najbolj znanih ariozov Monteverdija, de Roreja, Caccinija, Banchierija in de' Cavalierija.

Pravo senzacijo pa je sprožila mlada španska pianistka Rosalia Gomez Lasheras, ki je v dvorani radovljiške graščine nastopila na zgodovinskem klavirju ter briljirala z izborom nekaterih najzahtevnejših del Chopina in Liszta. S svojim nastopom nas je spomnila na čar pri nas danes žal tako redkega, a zares klasičnega formata koncerta – klavirskega recitala. Ta naj bi postregel s tehtno klavirsko literaturo, odigrano na najvišji tehnični in umetniški ravni, in vse te kriterije je mlada glasbenica vsekakor izpolnila. V spominu bodo ostale tudi njena globoka zbranost in predanost muziciranju ter izjemna karizmatičnost, ki veje bolj iz samega zvena kot iz sicer prikupno skromnega odrskega nastopa. Če bodo časi v prihodnje še naklonjeni klasični glasbi, bo ime Rosalie Gomez Lasheras zagotovo še močno odmevalo na mednarodnih koncertnih prizoriščih.

Iz najnovejšega repertoarja na sporedu letošnjega festivala smo preskočili k najstarejšemu – radovljiška cerkev se je tako glede akustike kot videza in vzdušja izkazala kot idealno prizorišče za izvajanje zgodnjega srednjeveškega večglasja. Ansambel PER-SONAT pod vodstvom Sabine Lutzenberger, v katerem nastopa tudi mlada slovenska sopranistka Jasmina Črnčič, je predstavil srednjeveške uglasbitve Horacijevih od, organume iz Winchesterskega troparija (11. st.) ter prakse večglasnega petja, opisane v traktatu Musica enchiriadis (9. st.). Enoglasno in večglasno petje so spremljala glasbila, izpričana v pisnih in likovnih virih istega obdobja: harfa, lira in karolinška cithara, s katero je petje podpiral Marc Lewon. Glasba je očarala s svojo izjemno estetiko in pričevalnostjo, ki je hkrati arhaična in neverjetno sveža, živa.

Posladek na koncu nam je bil postrežen v obliki »plesne čajanke« 23. avgusta. Plesalca Mojca Gal in Antonin Pinget sta s svojim poskočnim, elegantnim in nadvse simpatičnim nastopom nadgradila Mozartovo plesno glasbo, medtem ko je za intermezzo zvenelo nekaj Haydnovih triov, vse v izvedbi flavtistke Anne Freitag, violončelista Domna Marinčiča in Edoarda Torbianellija na historičnem klavirju. Menuete, gavote, ländlerje in valčke, kakršne so plesali na začetku 19. stoletja tudi na Kranjskem, smo lahko doživeli v izjemno pristni in zgodovinsko pričevalni interpretaciji na ustreznih glasbilih ter v prefinjenih, avtentičnih koreografijah. Zvočni in vizualni učinek sta se združila v skladno celoto, ki je na visoki umetniški ravni sklenila 38. edicijo Festivala Radovljica.

Koncerti so letos znova potekali na treh že ustaljenih lokacijah: v dvorani radovljiške graščine, v cerkvi sv. Petra v Radovljici ter v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem. Letos je radovljiška cerkev gostila več koncertov kot običajno, saj je s svojo veliko prostornino lahko zagotovila sedeže na varnih razdaljah večini poslušalcev, željnih obiska. Dvorana v graščini bi z enakimi varnostnimi ukrepi lahko sprejela le polovico poslušalcev. Ne pozabimo pa, da se Festival Radovljica že vrsto let ponaša s korpusom zvestih poslušalcev, stalno publiko, ki niti v teh izrednih razmerah ni razočarala. Zadovoljnih nasmehov ni bilo videti le na obrazih obiskovalcev, temveč tudi organizatorjev: umetniškega vodje Domna Marinčiča, predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marije Kolar ter njune celotne ekipe. Zadovoljstvo je preželo tudi glasbenike. Za nekatere izmed njih je bil nastop na Festivalu Radovljica edini nastop v letošnjem poletju, pred še negotovo novo koncertno sezono, ki se začenja čez mesec ali dva. Zato je mnogim zagotovo odleglo ob pogledu na dvorano, zapolnjeno do maksimalne dovoljene kapacitete, ter jih navdalo z motivacijo in močjo, da še naprej vztrajajo na svoji poti.

Za konec naj omenim še posebnost, ki smo jo opazili v letošnji programski knjižici. Umetniški vodja festivala je nastopajoče prosil, naj svoje življenjepise tokrat dopolnijo z lastnim pogledom na letošnjo krizo. Zato je spremno besedilo k vsakemu koncertu pospremilo nekaj misli, prek katerih smo se na poseben način lahko povezali z glasbeniki ter vsaj za trenutek pogledali na čudoviti svet glasbe tudi iz njihove, trenutno nič kaj pravljične perspektive.