Gostovanje slovenskih glasbenikov s slovensko glasbo v Celovcu

V velikonočnem tednu, natančno v sredo, 13. aprila, so v Celovcu gostovali Simfoniki RTV Slovenije z dirigentom maestrom Urošem Lajovcem. Koncertna mojstrica Simfonikov je Kana Matsui, solistka gostovanja ja bila violinistka Lana Trotovšek, pevci pa sopranistka Marta Močnik Pirc (Mati Marija), tenorist Dejan Vrbančič (Kronist-Evangelist), baritonist Jože Vidic (Sin Jezus) ter Komorni zbor Ave z zborovodjo Gregorjem Klančičem, ki je obenem nastopil kot organist. Na sporedu je bila glasba »očeta« slovenske sodobne glasbe, Uroša Kreka, in sicer Inventiones ferales za violino in godala (1963), ter vokalno inštrumentalna freska Poglavje iz Pasijona Andreja Šusterja Drabosnjaka dirigenta Uroša Lajovca, ki ga slabše poznamo kot skladatelja. Gre za glasbo, vsebinsko primerno za veliki teden, ki je po ljubljanski praizvedbi zdaj doživela izvedbo v kraju, od koder izvira A. Š. Drabosnjak, eden bolj popularnih bukovnikov (literarno nešolanih ljudskih piscev, kmetov in obrtnikov). Delo je napisano v domačem jeziku, a so glavni organizatorji koncerta, Krščanska kulturna zveza, ob pomoči SPZ Drabosnjak Kostanje in SKD Celovec-Dušnopastirski urad poskrbeli še za prevod libreta v sodobni slovenski jezik, ki je bil priložen koncertnemu listu. Violina solistke je zvenela spokojno in zamaknjeno, vsi umetniki skupaj pa so nas več kot zgolj formalno ustrezno uvedli v prvi del celovškega pasijonskega koncerta. Mejni trenutki človeškega bivanja so se v bolj dramatični maniri nadaljevali v Lajevčevem Pasijonu, napisanem po Drabosnjakovi predlogi.

V izjemno akustični koncertni dvorani smo najprej slišali Krekove Inventiones ferales. Solistka, dirigent in godalci so lepo spletli stavke tega referenčnega dela iz prejšnjega stoletja, ki razmišlja o življenju in smrti: lirični 1. stavek Lento, uporni in dramatični 2. stavek Risoluto in 3. stavek Lento, ki je končna resignacija. Violina solistke je zvenela spokojno in zamaknjeno, vsi umetniki skupaj pa so nas več kot zgolj formalno ustrezno uvedli v prvi del celovškega pasijonskega koncerta. Mejni trenutki človeškega bivanja so se v bolj dramatični maniri nadaljevali v Lajevčevem Pasijonu, napisanem po Drabosnjakovi predlogi. Slike te predstave in dialogi med Marijo in Jezusom z vmesnimi vzkliki Kronista in zbora so bili izhodišče za razširjeni komorni orkester: godalom, ki so v celovškem Domu glasbe pred polnoštevilnim občinstvom izzveneli v vsej svoji polnosti, so se namreč pridružili flavti, oboi, fagota, rogova, trobenta, par timpanov, čelesta in orgle. To delo je redek primer skladateljevanja našega dirigenta Lajovca in po avtorjevi pripovedi predstavlja intimen razgovor med materjo in sinom na veliko sredo. V njem Marija sprašuje Jezusa: »… kdaj bo mogel to strašno martro trpeti, ali bi mogel to svoje trpljenje malo nazaj držati, da bi rajši ona sama umrla kot pa to žalost prestati.« Že skladatelju in potem še izvajalcem je v slabo uro trajajoči martri (žalostinki) uspelo v različnih kombinacijah izpostaviti vse literarne in glasbene poudarke pasijona kot temeljne forme iz sakralnega repertoarja baroka. Lajovčev kompozicijski jezik je primaren, navdihujoče podrejen besedilu in trpkosti pripovedi, kombinacije vseh izvajalcev pa preverjene in pretehtane. Vse se je torej ujelo v enotnosti posebnega časa, od prostora in izvajalcev do glasbe in duhovnosti dogodka.