31.03.2014

Indie balonček ali o glasbenem fenomenu, ki (pri nas) kot tak komaj obstaja, čeprav je vsepovsod I

O tem, da je indie glasbeni žanr, ki kot tak, komaj obstaja, ker je nekakšna glasbena sestavljanka, ki iz glasbene zgodovine pobira vse, kar mu pride naproti, in o tem, da je indie vase zazrt narcis, ali z Otoka ali z nekega sevrnoameriške mesta.

Gregor Podlogar

Gregor Podlogar, pesnik, radijec, glasbeni zanesenjak in didžej. (Foto: Tihomir Pinter)
Foto: Tihomir Pinter

»Hello Lubdžana,« je pevec britanske skupine Toy (ki pripada tretjemu valu psihedelične glasbe, utemeljene predvsem na referencah kraut rocka) pozdravil maloštevilno ljubljansko občinstvo v Kinu Šiška. Ja, ta Lubdžana – ki na evropskem koncertnem zemljevidu obstaja, vsaj za nekatere glasbene skupine, kot (mala) vzhodnoevropska eksotika – ima svojo koncertno specifiko (srednje velikih in velikih koncertov skoraj ni, je pa nepregledna množica manjših) in dinamiko (velika večina koncertov se zgodi spomladi in jeseni, manj pa poleti in pozimi). To velja tudi za indie sceno oziroma indie rock, kakor glasbo, ki jo bomo tu obravnavali, beleži globalno razširjeni program iTunes, ko zazna plošček v svojem programu.

A kaj sploh je indie rock? Kaj obsega? Kakšna je ta glasba in katere glasbene skupine so uvrščene v ta popularni glasbeni žanr danes? Na kratko, če ponovim že znano: indie izhaja iz izraza independent music, neodvisna glasba; neodvisna v smislu, da ima glasbena skupina večjo svobodo pri ustvarjanju glasbe (velika založba nima nadzora in moči nad delovanjem skupine) in pri izbiri kariere (glasbena skupina sama odloča o nastopih, pojavljanju v medijih itd.). Ta glasbena scena je neločljivo povezana s tradicijo t. i. the DIY (Do-It-Yourself) movementa, naredi-sam gibanja, ki se je začelo že v šestdesetih letih. Eden najvidnejših predstavnikov je bil Frank Zappa, ki je vse naredil sam – glasbo je napisal, odigral, posnel, sproduciral in izdal. Čeprav indie, kot priznava Kerry L. Smith v Encyclopedia of Indie Rock, nima določljivega datuma nastanka in je tudi žanrsko precej razdrobljen, nedefiniran, se – paradoksno – kljub idejam naredi-sam gibanja precej utaplja v nedrjih popularne kulture in njenega blišča. Skratka, danes gre za nepregledno, žanrsko precej prepleteno in raznorodno glasbo od rocka in elektronike do rapa/hiphopa in celo (odvoda) jazza – od na primer This Is It Strokesov in Odese Caribouja do Government Plates Death Gripsov in Party Intellectuals Marca Ribota. Verjetno se je tu za boljše razumevanje treba obrniti na Simona Reynoldsa in njegovo precej razvpito delo Retromania, Pop Culture's Addiction to Its Own Past. Po njegovem prepričanju se celotna produkcija popularne kulture, se pravi ne samo glasbe, omenja recimo tudi film, obrača v preteklost.

Tako naj bi po letu 2000 ne nastal nobeden nov glasbeni žanr (razen dub-stepa), vse je predelava, vsi trendi, ki se pojavijo (trenutno zagotovo izstopa val psihedelične glasbe, kot denimo Toy, Tame Impala, Pond idr.), so zazrti v preteklost, so reciklaža. Zato je indie rock ogromna sestavljanka iz žanrov, tudi so-žanrov, kot so dance punk, indietronica, indie pop idr., in stavi na znamenito ugotovitev Umberta Eca, da v oceanu ni neodkritih otokov, vedno je bila prej tam že Coca Cola.

Tako naj bi po letu 2000 ne nastal nobeden nov glasbeni žanr (razen dub-stepa), vse je predelava, vsi trendi, ki se pojavijo (trenutno zagotovo izstopa val psihedelične glasbe, kot denimo Toy, Tame Impala, Pond idr.), so zazrti v preteklost, so reciklaža. Zato je indie rock ogromna sestavljanka iz žanrov, tudi so-žanrov, kot so dance punk, indietronica, indie pop idr., in stavi na znamenito ugotovitev Umberta Eca, da v oceanu ni neodkritih otokov, vedno je bila prej tam že Coca Cola. No, Coca Cola je prava prispodoba, ki nakazuje tudi dejstvo, da je indie rock globalen fenomen in precej vase zagledan svet – poslušajo ga povod po svetu, upoštevana pa je večinoma glasba trans atlantske naveze Britanije in Severne Amerike. Ali drugače: mnogi množično spremljajo biblijo indie rocka Pitchfork (bistveno manj britanski pendant NME, ki še živi tudi v tiskani obliki), ta pa recenzira, pretresa, slavi, skratka upošteva le »svoje«, z redkimi izjemami; v zadnjem času je bil sfuran hajp okoli sirskega pevca Omarja Souleymanona, zanimiva je tudi usidranost skandinavske glasbene scene v ta spletni portal, od popiš Robyn in panksov Iceage do žičkarja The Field in nojzerjev The Thing.

Ostala evropska glasbena scena je tam slabše zastopana, deluje kot nekakšna kurioziteta, domala eksotika, edina recenzirana slovenska glasbena skupina je Laibach. Pa vendar, karavana gre dalje, naredi-sam ideje živijo in se predvsem z neverjetnim porastom prodaje vinilnih plošč prodajajo dobro. In Lubdžana čaka na nove koncerte in indie balonček občasno potuje tudi skoznjo. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da je ta balonček, če si izposodim znamenito filozofovo reklo, napihnjen z zrakom »večnega vračanja enakega«, nekaj, kar imamo pri indieju lahko radi ne glede na to, kako obstaja, koliko časa obstaja, in ne glede na to, kje smo. Četudi v Lubdžani.