Izbrušena staromodnost

Če bi morali najnovejši Hamov izdelek primerjati z zgodovino bluesovskega rocka, bi ga označili kot mešanico Zucchera, Joeja Cockerja in Black Crowes. Toda pevca, ki na posnetkih pušča najbolj očiten pečat, vseeno ne gre postavljati preveč v ospredje, saj mu družbo dela paket preizkušenih mojstrov iz Tribute 2 Love (T2L), od katerih se med soavtorje največkrat vpiše klaviaturist Jani Baš s kilometrino, ki sega vse do kultnega Videosexa. Tudi preostale druščine ne moremo kar tako zaobiti; to so Buco iz skupine Sausages (kot spremljevalni tolkalec se pojavi tudi pri Siddharti, Big Foot Mami, Neishi), basist Uroš Škerl Kramberger, ki je nekoč pomagal Petru Lovšinu, kitarist Matej Mršnik z dolgo vrsto sodelovanj na slovenski sceni ter še en kitarist, Uroš Primožič Spretan. Na skupaj šestnajstih skladbah se pojavi še četica gostujočih glasbenikov, producentov, mikserjev itd., zato gre pri plošči DVE za odprt kolektivni dosežek, v katerega čašo je ljubezen vlivalo veliko ljudi.

Matevž Hamo Šalehar si je v zadnjih letih uspel zgraditi samosvoj raskavi imidž znotraj slovenske zabavnoglasbene scene. Z zvenom, ki ga prinaša, se mlajše generacije lahko istovetijo zaradi želje po odkrivanju klasičnih muzikaličnih vzorcev, ki so se v poplavi vseh mogočih zlitin, ki so jih navrgla zadnja tri desetletja, že skorajda povsem zameglili. In zares, bluesovski rock v tako dovršeno prekopirani ameriški podobi na slovenskih tleh zagotovo še ni nastal, kar seveda odpira vprašanje dolgoročnega dometa na tukajšnjih odrih, saj je večina pesmi v angleščini. Toda Hamo ima odgovor tudi na to. Bluesovsko polje že ves čas razširja s popevkarskimi izleti, ki pa jih na tem albumu resda ne najdemo; govorimo o dveh pesmih, o Črni konji čez nebo, s katero je ob Galu Gjurinu nastopil na Emi 2010 (nastop, od katerega sta si oba veliko obetala, se tehnično ni najbolj posrečil in tudi zato sta pristala na petem mestu, medtem ko je z naskokom zmagala pesem Narodnozabavni rock) ter o Ti prihajaš, s katero je Hamu uspel precejšnji met – zmaga na festivalu Slovenska popevka 2012 po izboru strokovne žirije. Če se bosta morda nekega dne znašli na stilsko drugačnem albumu, so tokratne Rožice, Gremo se igrat boga in Vija vaja ven edine pesmi, s katerimi se Hamo spopade z v več pogledih neizprosno slovenščino. Seveda je mnogo lažje pesniti v preprosto zveneči angleščini, četudi gre priznati, da pevcu izgovorjava – pa tudi širina ljubezenskih odtenkov (lahko bi rekli enkrat za spremembo, kar se tiče slovenskih izvajalcev) – ne dela težav.

A kljub pohvalam ni odveč poiskati vzporednic pri že omenjenem Zuccheru, ki je z nadvse podobno ljubeznijo do bluesa in soula v sredini osemdesetih z avtorskim pristopom v italijanščini najprej očaral domače poslušalstvo, šele nato pa je suvereno zapopadel angleški jezik in začel sodelovati z velikimi imeni, ki so mu odprla vrata vse od Kremlja (1991) do Royal Albert Hall (2004). Mladi Zucchero je poleg tega v eter veliko bolj drzno spuščal verze človeške topline in bolečine, ki bi morali povsem spontano privreti iz izrazito južnaških glasbeno-čustvenih obzorij teh glasbenih zvrsti. Pri tem imam v mislih tudi socialna besedila, ki pa se od klasičnega slovenska jamranja ali velikopotezne angažiranosti lahko umaknejo v intimni monolog tekstopisca, v notranji pogovor, ki ga vzbudijo drobni trenutki življenja, tudi bolečina drugega, občutja torej, ki iščejo in so izrazito potrebna lirične razrešitve. Poleg ritmične zabave je prav to najdragocenejša priložnost, ki jo ponujata formi bluesa in soula; ritem brez izpovedi sicer ponuja dober žur, na vsebinski ravni pa kljub ostremu spakovanju obraznih mišic izpade polovičarsko nepristen, nedoživet in, kajpak, neizživet.

Toda Hamo je, resnici na ljubo, del slovenske scene že več kot petnajst let, in v tem času je šlo čez njegove glasilke kar nekaj besedil v slovenščini. Skupina Babewatch, v kateri so poleg njega žgali še brat Miha Šalehar, bobnar Blaž Gregorin, basist Anže Langus in klaviaturist Boštjan Golinar, je posnela dva albuma (Komu stoji?, 1999 in Dilema, 2000), s katerih se spomnimo vsaj komadov Jurja za per, Ladjice, Dej mi ter Nočem. Podlaga je torej znana, z mladostniškim zagonom tudi nekoliko bolj divja, medtem ko smo tokrat priče skoraj preveč izbrušenemu izdelku brez posebnih nihanj v kakovosti in izrazu, kar v tem tisočletju ne izpade le staromodno, ampak tudi preveč rutinsko in brez nujne avtorske zaletavosti (in napak). V tem smislu izstopajo samo slovenske pesmi, v katerih je več simpatičnega lovljenja pravih rim in iskanja ustrezne glasbene podlage.

»Glasba Tribute 2 Love je odgovor na hektičnost vsakdana. Združuje rock, pop, soul, blues in funk. Melodije morja in zakajenih beznic. Je ravno toliko prazna, kolikor je polna. V njej lahko iščete pomene, ji pripišete politično držo in angažirano pretencioznost. Lahko zgolj poslušate, brezbrižno trepljate z nogo po podu in naročite naslednje pivo. Tribute To Love leži tam, kjer se pekel in nebo zlijeta v val. Zajašite!« Tako zapišejo fantje na svoji spletni strani, mi pa od vznesenega poetičnega zamaha vzamemo tisto, kar stoji najbolj zanesljivo in najtrdneje … naslednje pivo.

@http://www.youtube.com/watch?v=g17YxxD85io@