Kaj vse ližejo lepljivi jeziki

The Sticky Licks je ime, ki se že kar nekaj časa pojavlja na domačih koncertnih odrih, in moram priznati, da skupini do pred kratkim še nisem utegnil nameniti posebne pozornosti, čeprav sem njen prvi single slišal že pred dobrimi šestimi leti. Potem sem dobil paket, kjer je pisalo: »Smo rock zasedba iz Maribora, ki preigrava avtorsko glasbo v stilu oldschool blues rocka s prvinami moderne rock glasbe. Pošiljamo vam naš debitantski istoimenski album.« The Sticky Licks torej še vedno vztraja, je bil moj prvi odziv. Že ime se najbrž vsaj kanček naslanja na Jaggerjev iztegnjeni jezik in odprta usta, kar je skupinska fotografija na uradni spletni strani skupine le še potrdila. Če bo band zvenel oziroma hotel zveneti tako kot Rolling Stonesi, ki jih poznam do obisti, se tale recenzija ne bo dobro končala, sem si mislil. Upal sem, da fantje niso posneli prvenca, ki bi ga lahko že ob prvih taktih označil za kopipejst, ujet nekje med tribute skupino in najstniškim imitiranjem. To je bila moja zadnja misel, preden sem v stolp (ja, nekateri ga še imamo) vstavil CD.

Kitarski rif uvodne skladbe Man of Sand sicer spominja na mešanico klasičnih prijemov Jumpin' Jack Flash, Whole Lotta Love in Paranoid, a tudi izkušenega poslušalca zvok v dir pognane kitare tako rekoč priklene na zvočnik. Gospodar sanj oziroma Sandman, ki je, tako pravi besedilo, prispel v »sveto Evropo«, jezdi nostalgično in vsebuje prvinskost, organskost, ki jo denimo pooseblja uporniška himna iz šestdesetih, Born To Be Wild. »Kot puščavski vihar, ki se širi in uničuje mesta – nekoč moja edina gospodična, danes jih je že devet,« v prostem prevodu prepeva vokalist Mario Pešić, ki mu v ožji postavi benda družbo delajo kitarista Janez Rotman in Bratko Zavrnik, basist Matic Burazer in bobnar Primož Verdinek. Sklenem, da bo tole nekaj za ljubitelje pravega starega rocka, za sobotni špil v Orto baru. Ob pivu, razgibavanju vratnih mišic in igranju zračne kitare. Fantje mislijo resno. Rokenrol torej. Naslednja zabobni Dancing Queen (podobnost z istoimensko skladbo švedske pop zasedbe Abba je zgolj slučajna); standardna zgodba: pevec išče družbo in gre na lov ..., a ga preseneti hladni tuš: »She, she, she – she would rather die than dance with me, but she don't know what love means to me.« Uptempo baterijski ritem spremljajo chuckberryjevske kitare in nalezljiv refren, ki ima za razliko od uvodne skladbe tudi radijski potencial. Feel Alright napove zvok orgel in brenkanje po strunah v slogu Keitha Richardsa; pesem nam ne pove ničesar novega razen to, da sporoča(jo), da se počuti(jo) dobro. Sledeči komad spet rahlo zamenja žanrsko usmeritev, tokrat zavije v malo bolj funky vode; pri skladbi Low Life se zdi, da hiti in da se konča, še preden se je dodobra navadimo. Ne traja namreč niti tri minute. Najbrž po vzoru standardov začetkov rokenrola, ko so glasbeni uredniki na radijskih postajah pesmi, daljše od dveh minut in pol, šteli za predolge. Mario spet – prosto po karmi preminulih bluesmanov – išče ljubezen, a je ne najde, ker je low-life. To je oznaka za moralno nesprejemljivo osebo, ki ga družba zavrača; z njo se ponavadi etiketira ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe ali živijo zunaj zakona: dilerje, kriminalce, džankije, prostitutke, zvodnike. S katerim od teh se je poistovetil pevec, lahko samo ugibam. 

Skladba v slovenščini promovira album v angleščini

Predvsem sem se zabaval ob besedilu pesmi Radiator Woman, ki jo sovražijo vse ženske, ker je zanje prehladna, za moške pa prevroča. In ko ji odteka voda (upam, da ni noseča), kuri vse frike. Sredi ploščka me je presenetil komad, katerega uvod me je najprej bežno spomnil na Nimam moči od Sausages (mimogrede, Buco je prispeval tolkala), saj je edini napisan v slovenščini. Hkrati so zanj posneli tudi videospot, na nekaterih domačih lestvicah pa je prilezel zelo visoko. Ena pesem v slovenščini, da se spromovira album, ki je sicer zapet v angleščini? Hm, te logike nekako ne razumem najbolje, a se v promocijsko politiko skupine ne bom vmešaval. Skratka, pesem Ljubezen hladnega dekleta govori, kot ste lahko že iz naslova razbrali, o hladnem dekletu. Sumim, da gre v bistvu za Radiator Woman, Part 2. Če povzamem del besedila: »Postalo je hladno, kaj le razlog je za to, prihaja veter, prinaša mraz iz severa. Resnično topla, rad bi ob tebi se pogrel, si te želim, ko greje me tvoje telo ... // ... Mar vetru iz severa so moči pošle, nisem vedel, da hladno si dekle.« Mario v pesmi basira v temačnem slogu glasbe kakšnega Nicka Cava. Ljubezen v naslednji skladbi išče že tudi v knjižnici (Library), ker »ne more(m) biti vseskozi divjak«, v No Money No Blues je brez prebite pare (kar mu tudi ne pomaga pri iskanju dekleta), pri Feel Chili pa je »vse okej«. 

Najbolj izstopa komad pod številko deset. Tako glasbeno kot tudi lirično ponuja največjo širino in pestrost ter si pusti delovati zunaj na debelo začrtanih okvirjev. »Srečajva se v refrenu, v refrenu ni prostora za žalost,« v prevodu pravi besedilo, ki opisuje »same place, same bar, same face, same car«. Naslednjo, Things To Share, spremlja videospot, ki zgolj vizualna pričara spomine na zgodnja devetdeseta in The Black Crowes, sledi pa še ena klasična rokenrolovska, Burns Out. In ko sem že mislil, da me ne more nič presenetiti, za zaključek fantje ponudijo nekaj izštekanega, nekaj povsem akustičnega – bluesovski unplugged v slogu famoznega nastopa Erica Claptona iz New Yorka. Minimalistično opremljena in pristno izvedena Sorrow deluje kot spontani jam session v petek zvečer v neki zakotni mariborski kleti. Tako kot bi moralo biti. In ravno na koncu so tako fantje zadeli žebljico na glavico. Z veseljem bi slišal več njihovih akustičnih izvedb. Morda pa nas presenetijo z drugim albumom, prvenec je pač le prvenec.

Če pogledam širšo sliko, bi si pri The Sticky Licks želel več domišljije pri pisanju tekstov; ne glede na to, da gre za klasičen bluesrock bend, je vseeno že prerasel tipične mladostniške okvire, in pesniško zorenje je del razvoja vsakega pisca, tudi glasbenega oziroma tudi električnega poeta. Pri rokenrolu sicer ne gre odkrivati tople vode, saj se to glasbo čuti od pasu navzdol, zato bi bilo iskati skrite pomene ali visoko umetnost/globoko sporočilnost nesmiselno. Tega si niti ne želimo. Kako je že rekel nekdo od »velikih« rockerjev: pet prstov, šest strun in ena ritna luknja?