Karavana MENT Prizent se predstavi

MENT Ljubljana je že po prvi izvedbi pridobil pomemben renome med sorodnimi festivali po Evropi. O njem se je začelo na mednarodni sceni veliko govoriti, ga navajati kot referenčen primer dobre prakse t. i. showcase festivalov, ki so v prvi vrsti namenjeni predstavljanju manj uveljavljenih glasbenikov in zasedb ter krepitvi komunikacije med njihovimi zastopniki ter gostujočimi delegati, ki prihajajo iz vrst glasbenih managerjev, agentov, promotorjev, bookerjev, piarovcev, založnikov in novinarjev. Sočasno z organizacijo MENT-a je stekel tudi izobraževalni segment, ki je, kot se dobro zavedajo akterji MENT-a, kljub potencialu glasbenikov in možnostim predstavljanja na showcase festivalih še vedno ključen moment pri usposabljanju glasbenega zastopništva. Glasbeniki redko posedujejo znanja in veščine, ki so potrebni za uspešno komuniciranje z delegati iz glasbenega posla. Slovenski glasbeni prostor sicer premore nekaj glasbenih zastopnikov, a ti so se svojega dela večinoma priučili sami, saj Slovenija ne ponuja tovrstnega izobraževanja na institucionalni ravni. Razlog je po svoje logičen: v naši državi se večina kulturnega življenja naslanja na črpanje javnih sredstev državnih in lokalnih proračunov in tako kulturni trg skorajda ne obstaja; če pa ni kulturnega trga, potem tudi ni potencialov za obstoj in razvoj profesionalnih posrednikov, ki bi skrbeli za čim boljše pozicioniranje kulture na trgu. Pri glasbi je to precej očitno: številne izdaje novih albumov ostajajo v škatlah, enormna masa glasbenih dogodkov, ki se odvijajo na majhnem prostoru, pa se še zdaleč ne more primerjati s številom potencialnih odjemalcev, ki jih naša državica premore. FundaMENT, cikel glasbenih posvetov in delavnic, ki ga družno izvajata MENT Ljubljana in SIGIC, je k prvi ediciji pritegnil nekaj izkušenih domačih zastopnikov. V naslednji ediciji je FundaMENT pogledal čez mejo. Med predavatelji je bil tudi Login Kočiški, makedonski glasbeni manager, zastopnik zasedbe Dubioza Kolektiv, lastnik glasbene agencije Password in organizator makedonskega festivala ter konference Taksirat. In tukaj se naša zgodba začne.

Login je slovensko delegacijo povabil na Taksirat. Prišlo naj bi nekaj delegatov MENT-a Ljubljana in SIGIC-a, z njimi pa še nekaj glasbenih skupin. Andraž Kajzer in Matjaž Manček, vodilni glavi festivala MENT, sta s pomočjo kontaktov in navezav, ki sta jih vzpostavila tako prek MENT-a kot številnih drugih sorodnih festivalov, na katere sta redno vabljena, projekt gostovanja v Skopju razširila na celotedensko turnejo, ki je zajela Zagreb, Peč, Beograd, Skopje in Niš. Dva kombija, tri zasedbe in pet koncertnih večerov v štirih državah. Sodelujoči glasbeniki so bili Koala Voice, Čao Portorož in Blaž.

»Zagreb! Se spomnite, fantje, koliko smo se pogovarjali o tem, kdaj bomo nastopili v Zagrebu,« je slišati iz vrst Čao Portoroža, ko z avtoceste zavijemo proti zagrebški Tvornici kulture, naši prvi koncertni destinaciji. Zasedbe pričaka manjši izmed dveh odrov na prizorišču. Bolj statično, a zbrano občinstvo dobi vpogled v tri raznolike glasbene izkušnje, ki se skupaj povezujejo v pester in zanimiv koncertni večer. Najprej Čao Portorož, še rahlo zadržano in tipajoče, nato Koala Voice v odlični koncertni kondiciji in nazadnje Blažev live act, ko na svoj račun pridejo še ljubitelji elektronike. Blaža je rahlo strah; nedolgo nazaj je namreč na enem izmed najglasnejših koncertov v naši prestolnici staknil precej resno poškodbo sluha. Turneja je bila zanj dolgo pod vprašajem, a nazadnje je le stisnil zobe in se podal na pot. Bend Koala Voice pokaže, da so zanj koncertne turneje že mala malica; v zadnjih letih je prepotoval ogromno, od Liverpoola do Moskve in na tisoče kilometrov vmes. In zagrebški koncert pokaže, da bo svojo koncertno formo do zaključka turneje samo še stopnjeval, če za to le najde še kaj manevrskega prostora. Čao Portorož uspešno preizkusi teren; januarja bend v Zagrebu čaka nastop na festivalu Brijačnica, in sicer v družbi zasedb PipsChips&Videoclips, Le Cinema, Gatuzo, Straight Mickey and the Boyz idr.

Sreda. Iz Zagreba se ob zglednem dopoldanskem času podamo na pot proti madžarskemu Pécsu. Blaževo uho ni v najboljšem stanju, vendar ostaja optimističen. Pri Blažu fascinira njegovo kompozicijsko znanje. Porajajo se vprašanja o tem, s kakšno glasbo bi se danes ukvarjali Mozart, Chopin, Liszt, Schumann in drugi kompozitorji-pianisti. »Najbrž ne bi igrali klasike, ampak glasbo v duhu aktualnega časa. Bili bi inovatorji, kot so bili takrat,« na glas razmišlja Blaž. Pécs, mesto z veliko zgodovine, skriva v svojih historičnih pročeljih bogat sodobni utrip. Enega izmed njih predstavlja Nappali, hipsterski lokal s hostlom in koncertnim odrom ter velikimi okni, ki zvedave oči z ulic vabijo v notranjost. Koncertno prizorišče je kot nekakšna dnevna soba, ki zbližuje publiko in glasbenike, pozna se občutek sproščenosti. Tokrat najprej nastopi Blaž, ki ga občinstvo, večinoma sede, zbrano posluša. Ob nastopih zasedb Koala Voice in Čao Portorož se ozračje dodobra razgreje. Koala Voice se zopet izkaže kot velik magnet za zbiranje občinstva, Čao Portorož pa svojo koncertno formo že opazno dviguje. Vsi so zadovoljni, še najmanj tonski mojster Jure Vlahovič, ki celoten večer operira z virtualno mešalno mizo na iPadu. »Vsak prostor ima svoje zakonitosti, vsaka koncertna izkušnja je zgodba zase. Nikoli ne veš, kaj te lahko še preseneti,« pove vodja odprave Andraž Kajzer, ki se je zgaral ob pripravljanju turneje, zdaj pa lahko v določenih primerih le nemočno opazuje in sprejema to, kar omogočajo posamezna prizorišča. 

Zapuščamo Evropsko unijo. Hrvaško-srbsko mejo premagamo brez večjih težav, zasluga gre predvsem diplomatskim sposobnostim skrbnika za prijavljanje glasbene opreme, Matjaža Mančka. V Beograd prispemo še pred dogovorjeno uro. Sicer gre na Balkanu vse malce počasneje. Tonska vaja zamuja. Blaž ugotovi, da je bolečina v ušesih tokrat prehuda, zato nastop odpove. Koncert prve zasedbe se zamakne, vendar je treba loviti policijsko uro; težave s sosedi botrujejo temu, da je treba koncerte v Elektropionirju zaključiti do enajste zvečer. Koala Voice svoje oddela rutinirano, Čao Portorož pa tokrat prevzame vlogo osrednjega izvajalca. Navdušen odziv publike pusti viden odraz na članih zasedbe, dodatek h koncertu je tako neizogiben. Med publiko je nekaj Slovencev, za šankom pa pivo srkata Dušan Moravec in Gregor Bauman, ki po Balkanu predstavljata glasbeni dokumentarec Ne grem na koleno. Zgodaj zaključen koncertni večer se nadaljuje po beograjskih lokalih in napoveduje malce težje jutro, ko bo sledila dolga pot do makedonskega Skopja.

Odhod iz Beograda se zamakne za eno uro, sveže spočiti Blaž prevzame volan in zagrize v razpokan asfalt proti Makedoniji. Danes ni koncertov, skupine imajo intervjuje na skopskem radiu, Blaža pa čaka še live act v radijski eter. Večer izkoristimo za druženje s tujimi delegati in poslušanje skupin, ki jim je Taksirat dodelil petkov večer. Delovno soboto začnemo navsezgodaj, na vrsti je namreč že prvi panel Pin Conference, ki sooči slovensko in slovaško glasbeno sceno. Sodelujemo Andraž Kajzer, Matjaž Manček, Blaž in moja malenkost. V dvoboju s slovaškimi kolegi se dobro odrežemo. Ugotovimo, da se s Slovaki težko kosamo po številkah, vendar pa svojo zgodbo gradimo bolj sistematično in premišljeno, kar daje dober izgled za prihodnost. Andraž suvereno odvodi panel o možnostih in priložnostih, ki jih v današnjem času ponujata splet in digitalna distribucija glasbe. Maša Pavoković, managerka Koala Voicea, pa predstavi zgodbo svoje zasedbe na panelu, ki problematizira možnosti, ki jih imajo mlade in neuveljavljene zasedbe pri prodiranju v domače in tuje glasbene prostore. Maša ima naporen delovni dan, po nastopu na panelu jo čaka še sestanek na skopskem Radiu Antena, kjer se bo dogovarjala za umestitev benda Koala Voice na radijsko playlisto. Večer bo obetaven: sočasno s slovenskimi zasedbami bo v veliki hali MKC Skopje potekal Luzer Fest, na katerem se predstavljajo manj uveljavljene makedonske zasedbe, kar bo dobra priložnost za to, da se v gledališki dvorani, ki je bila namenjena Slovencem, ob delegatih pojavi še makedonska publika. Na skopskem koncertnem večeru se vsi naši izvajalci predstavijo v najboljši luči. Čao Portorož nadaljuje v valu, ki ga je ponesel iz Beograda, Koala Voice znova suvereno in energično, zadnji pa nastopi Blaž in sprejme izziv obeh zasedb ter koncertno izkušnjo stopnjuje do vrhunca. Tokrat je še posebej energičen, gre na vse ali nič, njegova ušesa bodo pač morala malce potrpeti. Odigra resnično vrhunski set, publika zahteva povratek na oder. Izkaže se tudi Jure Vlahovič; tonski mojster Koala Voicea se je do skopskega večera že dodobra seznanil z zvokom Blaža in zasedbe Čao Portorož ter obema zvočno sliko koncerta izpilil do vrhunca. Vse zasedbe pustijo zelo dober vtis med delegati. A večera še ni konec: DJ pult zasedeta stara znanca z novoletnih zabav Pr' Gabrijelu v Cerknem, DJ Shurbe in DJ Checkman. Prvi je Kostadin Shurbanovski, nekdanji sodelavec festivala Jazz Skopje in sedanji soustvarjalec Taksirata, drugi pa naš Matjaž Manček. Sledijo debate. »Če bi bili toliko stari, bi na prvem koncertu vse pobruhali, razbili dva avtomobila in odpovedali vse nadaljnje koncerte,« komentira zrelost in izkušenost mladcev iz Koala Voicea Gregor iz Čao Portoroža. Koala Voice dejansko predstavlja prihodnost slovenske popularne glasbe v tujini. Čas, ko bomo Laibach lahko mirno umestili med blagovne znamke, za ambasadorje slovenske muzike v tujini pa razglasili Koala Voice, ni več tako daleč.

Jutro je znova težko, turnejsko življenje že pušča svoje sledi. K sreči smo že izurjeni v zlaganju opreme v kombi. Za mojstra tetrisa se izkaže Jure, ki zlaga tako učinkovito, da se nam zdi, kot da imamo po vsakem koncertu s seboj manj opreme. Z zlaganjem tolikšne opreme v dva kombija pač ni šale, sploh če se zavedamo, da je več kot polovica naše odprave odraščala v letih, ko je šel tetris že davno iz mode. Skok do Niša je dokaj kratek. Klub Feedback izgleda fantastično, pogoji za koncert bodo dobri, malce smo zaskrbljeni le zato, ker je niška koncertna publika v precej slabi kondiciji. Koncert resda ne privabi veliko ljudi, a tisti, ki pridejo, imajo kaj videti. Na odru vihravi Slovenci, ki vihtijo inštrumente, pod odrom vihravi Slovenci, ki znajo že vse skladbe kolegov na pamet. Koncert, ki vzbuja skomine. Druženje med glasbeniki, srečevanje različnih glasbenih svetov, vzajemno spremljanje in podoživljanje glasbe, dobre šale, debatiranje o možnih sodelovanjih – to so tiste drobne sladkosti, ki večinoma ostanejo rezervirane za glasbenike, ki veliko časa preživijo skupaj in drug drugega podpirajo. Niški koncert je referenca, ki bi jo veljalo prenesti v vsakdanje življenje glasbenika.

Dolga pot od Niša do Ljubljane je pot dolgih premišljevanj. Kakšen je dejansko izkupiček turneje? Slovenija očitno premore dobre in izvirne izvajalce, premore nekaj visoko profesionalnega organizacijskega kadra in potrpežljivo gradi sistem, ki lahko na več koncih povzdigne nivo domače glasbene ustvarjalnosti. Je turneja primer dobre prakse, ki kaže, da Slovenija potrebuje svoj Music Export Office? Zdi se, da ja. Dobra vpetost v mednarodne mreže in več možnosti sinergijskega sodelovanja domačih in tujih producentov lahko prineseta pomemben sistemski premik na področju mednarodnega sodelovanja. Predstavlja se primer, na osnovi katerega je mogoče preseči današnjo mednarodno »strategijo«, ki se osredotoča predvsem na predstavljanje slovenske kulture v krogu konzulatov in diplomatskih predstavništev ter na visokoreferenčnih prizoriščih, ki bodo za večino mladih in talentiranih umetnikov ostala zaprta. Vmes pa se razpira širok prostor možnosti, v katerem lahko za relativno malo denarja dosežemo relativno veliko. Koala Voice je nedvomno primer, ki to potrjuje. Za to mlado ekipo je šele nekaj let aktivnega delovanja, a je že vajena nenehnih potovanj, muziciranj v raznoraznih okoliščinah in tudi številnih osebnih odrekanj na račun benda. Maša, ki skrbi za bend, dela neprestano. Zdaj je v Angliji, kjer komunicira s producentom nove plošče, zdaj v Gröningenu ali Budimpešti, kjer se druži s promotorji, bookerji in založniki, zdaj na sestankih z bendom, kjer jim poroča o odzivih delegatov na njihove nastope. Kakorkoli obrnemo, zdi se, da so marljivost, želja in entuziazem tisti, ki ustvarjajo razliko. Denar je na drugem mestu. A v določenem trenutku mora vstopiti v igro, sicer ostajajo premnoga vrata izjemnih priložnosti zaprta. Trenutek je pravi.

Čas, ko bomo Laibach lahko mirno umestili med blagovne znamke, za ambasadorje slovenske muzike v tujini pa razglasili Koala Voice, ni več tako daleč.