Mehka glina duš

Na njej se beseda in glasba družita v dvajsetih poglavjih. Vsa glasba je Petrova, z izjemo pesmi Norci in otroci Bojana Sedmaka, kjer je uveljavljeni književnik in samospevec sam spisal melodijo, pesem v izvedbi Petra Andreja pa najdemo že na Sedmakovi kompilacijski plošči Mešani na žarkih. Koncept nove plošče je zanimiv tako iz vidika mariborske zgodovine kot zgodovine sodobne poezije nasploh: na njej najdete pesnike z levega in desnega brega Drave, kar je stara, nikoli dokončana zgodba – dveh bregov, dveh miljejev, dveh dolgih zgodb in vmes seveda tudi nekaj romantike. Če količkaj spremljate vsakdanja dogajanja pri nas, veste tudi, da so »levi« in »desni« bregovi dandanes žal vsepovsod, v drugačnem, usodnejšem pomenu, kot ga nosijo mariborski ali tile na pričujoči plošči. Album Levi in desni breg, ki je pred nami, pa seveda zanima tisto, kar na srečo ni od tega sveta. In ko Drava pove svoje, ostanejo pesniška izročila, nekatera morda malce starejša, druga novejša, vsa pa nosijo na sebi subtilnost mesta, njegove reke, ljudi in bogate kulturne zapuščine, ki jo Maribor nosi v svojih genih in na sebi že od nekdaj. Iz vidika antološkosti gre nedvomno za najpomembnejšo letošnjo izdajo, nič manj pomembna pa ni po samospevskosti, kjer je Peter Andrej eden pomembnejših akterjev pri nas in tudi eden najbolj zaslužnih za to, da je poklic kantavtorja pri nas še uradno zaživel kot samostojni poklic, v glasbeni in pesniški obliki.

Zasedba, ki je tudi skupaj aranžirala vse pesmi, je štiričlanska, poleg Petra Andreja (glas, akustična kitara) so tu še Dejan Berden – Deki (klavir, klaviature), Matjaž Dajčar (akustična in električna kitara), Gašper Žerjal (kontrabas) in v eni pesmi Marjan Farič s saksofonom. So pesmi kot take podaljšek izročila »slovenskega Liverpoola«? Gre bolj za šansonske in ambientalne barve v zvoku, ki ga ponuja poezija sama. Pesnice in pesniki pod drobnogledom kvarteta/kvinteta so Danica Križanič Müller, Janko Glazer, Tomaž Brenk, Bogdana Namestnik, Alenka Glazer, Lidija Gombač, Kristina Kočan, Erika Vouk, Petra Kolmančič, Slavko Jug, Andrej Brvar, Nina Medved, Jože Kos Sine, France Forstnerič, Mojca Andrej, Dragan Potočnik, Bojan Sedmak, Željko Perović, Aleš Šteger in na koncu sam protagonist. To so imena, starejša in mlajša, ki so in še vplivajo tako na lokalno mestno kot na široko slovensko kulturno sceno, nagrajena imena, brez katerih bi si težko zamislili podobo sodobne slovenske poezije. Peter Andrej se je z nekaterimi že srečeval in se je zdaj znova sestajal z njihovo poetiko, a kot celota je plošča pravzaprav nekakšna glasbeno-poetična antologija slovenske poezije, določene tako z okoljem, v katerem je nastajala, kot z dejstvom, da je ta prostor prestopila in se razlila v vseslovenske antologije, našo najširšo literarno zavest in, preko prevodov, onkraj zemljepisnih meja. Nekatera imena, ki jih srečamo na plošči, so s svojim uredniškim delom pomagala oblikovati poetike mnogih uveljavljenih ustvarjalk in ustvarjalcev, druga so širila in daljšala drevored uglasbene poezije, spet tretja povezovala (tako s prevodi kot z lastnim delom) prostor ožje in nekdanje širše domovine. Obenem pa tudi oba bregova Drave, kot sta zapisana v naslovu. 

Iz vidika antološkosti gre nedvomno za najpomembnejšo letošnjo izdajo, nič manj pomembna pa ni po samospevskosti, kjer je Peter Andrej eden pomembnejših akterjev pri nas in tudi eden najbolj zaslužnih za to, da je poklic kantavtorja pri nas še uradno zaživel kot samostojni poklic, v glasbeni in pesniški obliki. 

Lično oblikovani plošči s knjižico, kjer najdete vsa besedila, želimo srečno pot, zasedbi pa, da jo čim večkrat slišimo v živo. To je še ena dimenzija, ki večkrat preseže domet nosilcev zvoka in tudi zazveni lahko čisto drugače. Pesmi smo že slišali 15. novembra v mariborski Večnamenski dvorani Rotovž, zdaj potujejo naprej.