Na odru sva kot eno

Duo Claripiano je nastal pred skoraj dvema desetletjema, ko sta bila klarinetist Dušan Sodja in pianistka Tatjana Kaučič še študenta na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Podiplomski študij sta opravila na Mozarteumu v Salzburgu, v komorni igri pa sta se izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo v Kölnu. Koncertirata tako na domačih kot tujih odrih in poosebljata komorno zasedbo, ki poslušalce prevzame s svojo iskreno predanostjo glasbeni muzi. Izdala sta tri zgoščenke, nazadnje je izšla zgoščenka Romantic Claripiano z romantičnimi skladbami; predstavila sta jo 14. februarja v nabito polni Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata. To je bila lepa priložnost za daljši pogovor z njima.

Kaj je bilo odločilno, da sta začela igrati skupaj kot duo, kdo je dal pobudo, je bil to morda splet okoliščin?

V splet okoliščin ne verjameva, najina skupna glasbena pot se je začela v študijskih letih na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Študenti smo se sami organizirali v komorne skupine in pobudnica najine zasedbe je bila Tatjana. Že v začetku sva resno pristopila k vadbi, oba sva vztrajna in študiozna. Najin mentor, prof. Tumpej, naju je bodril, prav tako Dušanova korepetitorka, prof. Vlasta Doležal. Nikoli več se nisva pojavila na odru drugače kot skupaj, Dušana sem spremljala na vseh diplomah ter tekmovanjih. Zame je to pomenilo precej več dela, vendar je najino muziciranje potrdilo pravilnost moje odločitve, da se posvetim izključno glasbi. Pravzaprav je neverjetno, da sva se našla, oba glasbenika, z inštrumentoma, ki lahko skupaj zaigrata, iste narodnosti pa s tako podobno vzgojo in pogledom na svet. Velikokrat se počutiva kot dvojčka, ki skupaj hodita skozi življenje.

Imela sta tri mentorje za komorno igro, profesorja Božidarja Tumpeja, skladatelja Iva Petrića in pianista Anthonyja Spirija. Kako je vsak od njih vplival na vajino skupno glasbeno pot?

Prof. Tumpej naju je zelo vzpodbujal, njegov pouk je potekal na visoki umetniški ravni, ničesar nama ni vsiljeval, občudovala sva ga že takrat in ga še danes. Njegov odnos do študentov in do glasbe je bil tako spoštljiv, da je bil njegov predmet nekaj prav posebnega.

Skladatelj Ivo Petrić je zagotovo najbolj vplival na naju, saj smo skupaj preživeli največ časa, več let je z nama dnevno vadil, bil producent najine prve plošče, Legende, za naju je skladal solistični skladbi za vsakega posebej ter duo Srečanja in tudi sicer je z nama preživljal počitnice na Škotskem. Predstavil naju je najbolj cenjenim slovenskim skladateljem, ki so nama zaradi njegovega lepega priporočila namenili svoja dela; če jih naštejem: Uroš Krek, Janez Matičič, Lojze Lebič, Ljubo Rančigaj, Nenad Firšt, Marko Mihevc ter škotska skladateljica Wilma Paterson. Skladatelj Petrić je vplival na najin glasbeni okus, na študij partiture, zvočno predstavo, stilsko podajanje. Verjetno ni ničesar, česar naju ne bi želel naučiti, velikokrat je dejal, da sva njegova glasbena otroka. Brez njegove podpore bi verjetno ostala anonimna mlada glasbenika, a meniva, da se mu za ves trud, ki ga je vložil v naju, z vsakim uspešnim koncertom na neki način zahvaliva.

Ameriški pianist Anthony Spiri naju je povabil v svoj razred podiplomantov kölnske visoke šole za glasbo, potem ko je slišal najino prvo ploščo Legende. V času najinega študija na avstrijskem Mozarteumu je predaval staro glasbo in Tatjano celo dva semestra poučeval čembalo. Po nekaj letih smo se znova srečali v Sloveniji, ko je imel koncert z mezzosopranistko Bernardo Fink. V upanju, da se naju bo spomnil, sva šla po koncertu k njemu z najino ploščo in na najino presenečenje je poznal večino posnetih skladb. Po treh tednih naju je povabil v Köln. Lahko si predstavljate, kako srečna sva bila! Spiri je najinemu duu postavil novo razmerje: klavir se ni več smel podrejati in klarinet je moral zveneti glasneje. Nenadoma sva dobila večji dinamični spekter, predvsem navzgor. Spiri je bil tudi edini pianist med najinimi mentorji, njegove glasbene ideje pa tako prepričljive, da jih je bilo preprosto treba upoštevati. Vendar je trajalo precej časa, da sva jih lahko uresničila na inštrumentu. Z njim sva študirala velike sonate, zdelo se nama je škoda, da bi čas izgubljali za manj pomembno literaturo. Profesor Spiri je velik poznavalec slovenske glasbe, ne le samospevov, tudi pri interpretaciji slovenske literature je bil dragocen.

Dušan, vaš pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani je bil pred kratkim preminuli prof. Alojz Zupan, ki je veljal za odličnega pedagoga in solista. Na Magistratu sta mu s Tatjano posvetila skladbo. Kakšen pečat je vtisnil vašemu odnosu do klarineta?

Prof. Zupan – Vuj je bil izreden človek in pedagog, da ne govorimo o tem, da je bil eden najpomembnejših slovenskih solistov. Imel sem srečo, da sem se začel učiti pri njem z enajstimi leti. On mi je postavil odnos do tona in glasbe nasploh. Predvsem pa je s svojo sproščenostjo, neposrednostjo, a tudi avtoriteto, vplival na vse dijake in študente, da smo na koncertnem odru dali vse od sebe, kajti nič ti ne pomaga, če na uri odlično zaigraš, potem pa ne gre na nastopu. Imel sem izjemno veliko nastopov, še zdaj se spomnim, kako je bil ponosen na moj »diplomski« recital, ko sem zaključil Srednjo glasbeno šolo v dvorani DSS na Vegovi ulici, kako me je prišel poslušat v Darmstadt, ko sem igral Webrov Concertino z orkestrom, ali kako je skoraj odpadla izpušna cev iz njegovega citroëna GS, ko sva se peljala v Trbovlje na revijo Glasbenih šol. Njegova smrt je prišla tako iznenada, vsi smo bili osupli. Z njegovim odhodom s tega sveta se simbolično zaključuje neko obdobje, ki je bilo zaznamovano z velikimi osebnostmi, ki so s svojo integriteto in avtoriteto držale pokonci odnos do glasbe in kulture nasploh. Današnji čas žal spoštovanja, iskrenosti, ponižnosti ne ceni kot vrednote.

Oba sta zaposlena v Slovenski filharmoniji, vsak prosti trenutek pa verjetno porabita za skupno vadbo v duu Claripiano. Kako so vama v Slovenski filharmoniji naklonjeni?

Seveda je usklajevanje vaj, koncertov z orkestrom in zborom na eni strani ter najinim muziciranjem včasih težavno. Je pa res, da sva imela v tem pogledu zelo malo težav z matično ustanovo, SF je vedno podpirala komorno in solistično udejstvovanje svojih članov izven ustanove, saj to pripomore k boljši kvaliteti glasbenikov in predvsem k temu, da igranje v orkestru ne postane rutina – glasbenik potrebuje ukvarjanje z različnimi glasbenimi zvrstmi, saj se tako lažje uresniči. Sicer sva imela daljše turneje vedno poleti, ko imamo kolektivni dopust. Sva pa dobila tudi možnost, da nastopiva kot solista s svojim kolektivom: Tatjana je že večkrat izvajala solistična dela različnih skladateljev za klavir in zbor (pred nedavnim redko izvajani Hallbergov Koncert za klavir in mešani zbor s šefom dirigentom zbora Steffenom Schreyerjem), jaz sem imel priložnost igrati Koncert za sedem pihal skladatelja F. Martina, lani maja pa sem z izjemnim mladim dirigentom Simonom Krečičem posnel Mozartov Koncert za klarinet in orkester za arhiv Radia Slovenija; edini slovenski posnetek tega koncerta je prav od profesorja Alojza Zupana iz leta 1982.

Vajino skupno muziciranje temelji v veliki meri na izvedbi del slovenskih avtorjev, ki za vaju tudi pišejo nove skladbe. S katerimi skladatelji najpogosteje sodelujeta in kakšni vzgibi vaju vodijo pri izvedbi domače ustvarjalnosti?

Slovenskim skladateljem se lahko zahvaliva za najin preboj iz anonimnosti. Pri nas v Sloveniji je veliko možnosti za poustvarjanje slovenske literature, naklonjeni so ji DSS, Glasbena matica, Radio Slovenija in tudi (nekdanje) Ministrstvo za kulturo. Poznanstvo s skladateljem nudi tudi drugačen vpogled v njegovo partituro ter vzgibe za njen nastanek. Ta povezava povratno vpliva na pogled interpreta na skladbe drugih, morda več stoletij preminulih skladateljev, ki nenadoma postanejo v naših očeh ljudje. Ko beremo biografije znamenitih skladateljev, nas vselej zanima, kakšna doživetja so imeli v času nastanka skladb, ki jih igramo.

S slovenskimi skladatelji si delimo isti življenjski prostor, zgodovino in usodo. Lahko si zelo pomagamo z dobrimi skladbami ter njihovimi odličnimi izvedbami. Prvi slovenski skladatelj, ki sva ga spoznala, je bil Primož Ramovš, in čeprav je že trinajst let, kar ga ni več med nami, ga še vedno pogrešava. On je bil uresničen umetnik, ki je svoj talent izbrusil in z njim služil publiki in vsem nam, ki smo ga prosili za uslugo ali nasvet. Takšnih ljudi je zelo malo, on ostaja najin vzornik v načinu komunikacije s svetom.

Neprecenljiv za naju je skladatelj Ivo Petrić in vsi skladatelji, ki so nama napisali skladbe; postali so več kot le ustvarjalci za naju napisanih partitur, med nami so se stkala prijateljstva. Od skladateljev mlajše generacije je za naju skladal le Jaka Pucihar. Med najinimi prijatelji je več starejših ljudi in tudi sicer posegava po zrelih delih skladateljev.

Kako v svetu sprejemajo našo glasbo, ko jo predstavljata skupaj z drugimi znanimi klasičnimi deli ?

Najine izkušnje predstavljanja slovenske glasbene ustvarjalnosti so zelo dobre. Velikokrat pričneva recital s slovensko skladbo in z njo poslušalce uglasiva z nama in z najino zvočno predstavo. Tudi če publika skladatelja ne pozna, lahko začuti globino in vsebino skladbe. Slovenski glasbeniki smo zagotovo najboljši ambasadorji slovenskih glasbenih del, ne smemo se jih sramovati, temveč biti nanje ponosni.

Sodelovala sta na različnih festivalih po svetu, med drugim sta se lani udeležila mednarodnega srečanja ClarinetFest v Los Angelesu. Kateri festival vama je ostal najbolj v spominu in zakaj?

Najlepše spomine imava na glasbeni festival v Erevanu v Armeniji. Povabilo sva dobila preko gospe Monike Kartin, ki je sodelovala pri projektu, ko se je Armenija predstavila Sloveniji v Cankarjevem domu. Ko sva v zgodnjih jutranjih urah z letalom pripotovala na letališče, so naju pričakali organizatorji, gospod Nika Babayan, nekdanji direktor Armenske filharmonije, in za povrh še kamerman. Predstavljate si lahko, kako sva izgledala ob petih zjutraj po štiriurnem letu z Dunaja! Armenci so izjemno prijetni in gostoljubni ljudje – to sicer pravijo tudi za Slovence, ko nas obiščejo – vendar je njihova neposrednost in odprtost nekaj tako posebnega in nalezljivega, da sva po štirih dneh težko odšla … Predvsem pa Tatjana ne bo pozabila, kako so jo presenetili, ko se je po koncu koncerta, ki je bil ravno na njen rojstni dan, zahvalila publiki s »hvala« po armensko. Vsi so začeli spontano peti Happy Birthday, kar je bilo najlepše darilo za rojstni dan. Armenija je sicer revna država, ki preživi zaradi trdoživosti in povezanosti njenih prebivalcev, dvakrat več Armencev namreč živi v tujini kot v matični državi. So pa nam Evropejcem blizu tudi zaradi krščanstva.

Druga zgodba je povezana s ClarinetFestom v Los Angelesu. Organizatorka festivala, prof. Julia Heinen, nama je po koncertu dejala, da je bil najin koncert eden izmed vrhuncev, ne samo zaradi doživetega igranja, ampak tudi zaradi repertoarja – igrala sva skladbe Lojzeta Lebiča, Jake Puciharja in Wilme Paterson. To je še en dokaz, da lahko s slovensko glasbo prepričaš tudi širni svet in da nam je ni treba skrivati, temveč jo moramo predstavljati!

Zanimiva je tudi zgodba o navezi s škotsko skladateljico Wilmo Paterson, ki vama je posvetila nekaj skladb. Od takrat pogosto odhajata na Škotsko, skladateljica pa vama pomaga organizirati nastope. Kako se je spletlo to znanstvo in kje vse sta nastopila s pomočjo njenega posredovanja?

Gospo Wilmo Paterson sva spoznala v Sloveniji ob enem njenih mnogih obiskov naše dežele. Slovenijo pozna morda bolje od naju, zelo jo ima rada in o njej je veliko pisala v tujih popotniških revijah. Seznanil nas je Ivo Petrić in čez pol leta smo se že srečali na Škotskem. Ob vsakem obisku poskrbi za koncerte ter naju seznanja s škotskimi izobraženci. Poleg gostovanja na Fringe festivalu v Edinburghu v katedrali St. Giles, sva nastopila na Poletnem festivalu Pitenweem, v katedrali St. Paul v Dundeeju, na gradu Leod v Strathpefferju, v škofijski cerkvi v Tomintoulu ter na šoli Gordonstoun v Elginu, ki jo je med drugim obiskoval angleški princ William.

Sicer pa v Sloveniji sodelujeta z agencijo Allegro, ki jo vodi gospa Monika Kartin. Prek te agencije bosta med drugim nastopila v okviru cikla Zvoki klasike na ljubljanskem gradu. Menita, da je zelo pomembno za glasbenika, da ima svojo agenturo, zastopnika?

Zelo sva vesela, da naju je gospa Kartin vzela pod svoje okrilje. S tem odpade kar precej papirnatega dela in telefoniranja, predvsem pa je promoviranje samega sebe neprijetno. Pri nas v Sloveniji je zastopanje glasbenikov v tej obliki zelo redko, ker je »trg« majhen. Tako rekoč se vsi poznamo med seboj, organizatorji se tako z umetniki dogovarjajo kar neposredno, saj je precej glasbenikov tudi zelo podjetnih. Gospa Kartin se za naju angažira tudi v tujini, kamor glasbenik brez agencije praktično ne more priti. Tako sva igrala že marsikje, denimo na Koroškem poletju v Avstriji, v Armeniji, v Berlinu, v Mendelssohnovi hiši v Leipzigu. V najinem primeru je sodelovanje pod okriljem njene agencije zraslo iz prijateljstva, ki ga gojimo že dalj časa. Zelo pomembno se nama zdi, da te nekdo, ki te zastopa, zelo dobro pozna, saj je tako lahko bolj uspešen pri predstavitvi organizatorjem.

Kako se pripravljata na nastope? Marsikdo ima kar precejšnje težave s koncentracijo na odru tudi takrat, ko je za njim že več let nastopanja. Kolikor vem, se vi, Tatjana, intenzivno ukvarjate z jogo. Kako vam pomaga pri koncentraciji na odru?

Da, z jogo se intenzivno ukvarjam že deset let in danes si življenja brez njenih prednosti ne morem predstavljati. Predvsem sem spoznala svoje telo, njegove zakonitosti, potrebe, postala sem bolj lahkotna, hitrejša, kar se na odru zelo pozna. Znam si umiriti srčni utrip pred nastopom, se skoncentrirati in ostati v takem stanju do konca koncerta. Biti sproščen na odru je cilj vsakega glasbenika, ton, ki ga sproščeno proizvedemo je mnogo lepši in žlahtnejši.

Dušan, vas pa je že oče Lovro, med drugim dolgoletni pedagog na avstrijskem Koroškem, zelo navdušil za gorski svet. Ste kaj tega prenesli na Tatjano ali ostaja bolj zvesta sprehodom po okoliških hribih?

Navdušenje do gora in sploh narave mi je že v rani mladosti približal oče, ki je bil takrat strasten alpinist in ljubitelj gora. Za to izkušnjo sem mu res hvaležen, čeprav za mladostnika ni bilo najlažje vstati ob petih zjutraj in se odpraviti v neznano. Gore te naučijo ponižnosti in ti dajo s svojo spokojnostjo občutek, da se ti ni treba bati prihodnosti. Res imam srečo, da je moja življenjska filozofija usmerjena v »odprtost«, da nam je namenjeno tisto, kar si prikličemo, samo potrpljenje je treba imeti. S Tatjano sicer ne hodiva v visoke gore, si pa nabirava kondicijo po nižjih hribih, hkrati pa »prezračena« razmišljava o novih skladbah, programih in koncertih, ki so pred nama.

Do zdaj sta posnela tri zgoščenke; najprej se ustavimo pri prvi, ki sta jo izdala leta 2000 in je bila gotovo najbolj odmevna. To je bila zgoščenka z naslovom Legende s skladbami skladateljev 20. stoletja, ki je prejela odlične kritike v BBC Music Magazine in v reviji The Clarinet Magazine.

Bila sva mlada in rojena pod srečno zvezdo – že s prvo ploščo sva doživela pohvale kritike v tujem strokovnem časopisju. Snemala sva jo mesec dni, po koncu podiplomskega študija na Mozarteumu, in bila sva polna elana. Pobudnik plošče je bil tedanji redaktor programa Ars na Radiu Slovenija dr. Franc Križnar. Sama se je še dolgo ne bi lotila, tako skromna sva bila. Plošča je bila najina osebna izkaznica in odprla nama je marsikatera vrata. Teh posnetkov se še danes ne sramujeva, kljub temu da te skladbe sedaj drugače izvajava.

Druga zgoščenka z naslovom Srečanja je izšla leta 2004 s skladbami slovenskih skladateljev – Uroša Kreka, Primoža Ramovša, Iva Petrića, Nenada Firšta in Jake Puciharja. Ti so vama svoje skladbe tudi posebej posvetili. Verjetno je snemanje skladb domačih avtorjev še posebej odgovorno. Sta se pred snemanjem z njimi precej posvetovala ali so vama prepustili prosto pot interpretacije?

Vsem tem skladateljem sva bila tako zelo hvaležna, ker so nama skladbe posvetili, da sva se jim želela oddolžiti s ploščo. Mislim, da so bili tedaj na snemanju vsi prisotni. Posnetki so nastali v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji in čudovita akustika ter odličen klavir steinway sta pripomogla h kvaliteti in lepoti posnetkov. Zelo sva vesela, da prav posnetki skladb skladateljev, ki so nama pri srcu, niso studijski, ampak »dvoranski«, ker omogočajo večjo svobodo pri interpretaciji. Ravno ti skladatelji so nama to svobodo tudi pustili.

Najnovejša zgoščenka z romantično glasbo skladateljev Camille Saint-Saënsa, Roberta Schumanna in Johannesa Brahmsa je izšla v času praznika zaljubljencev, valentinovega. Je dejstvo, da sta že dolgo tudi življenjska sopotnika, kaj vplivalo na izbor repertoarja? Zdi se, da vama prav romantičen najbolj leži in da sta ustvarjena za skupno muziciranje.

Presrečna sva, da sva na tretjo ploščo smela uvrstiti program po želji, pri izbiri programa so nama v Slovenski filharmoniji popolnoma zaupali. Vse tri sonate igrava že vrsto let, tako da so vmes dozorele in je najina izvedba v tolikšni meri originalna in prepoznavna, da sva sonate želela posneti. Sonata nama od vseh glasbenih oblik najbolj leži, tehtnost in pozni opusi skladateljev pa sploh. Res je, da sva nepoboljšljiva romantika, ta zvrst naju privlači še posebno zadnje desetletje. To, da se ukvarjava s stvaritvami 19. stoletja, ne pomeni, da lahko igrava po želji in srcu. Ukvarjanje s to zvrstjo zahteva veliko dela, brati je treba muzikološko literaturo, biografije in poslušati posnetke, še najmanj klarinetistične in klavirske, veliko bolj simfonične in samospeve.

Drži, da sva ustvarjena za skupno muziciranje, saj se oba na odru najbolje počutiva skupaj. Tisto, kar je morda drugim glasbenikom v komorni igri najtežje doseči – biti eno na odru – počneva midva igraje. To so rezultati neštetih ur skupne vadbe, medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Na oder vselej stopiva v največjem soglasju in tako tudi igrava. Publika čuti vibracije med nastopajočimi, zagotovo tudi najine.