Nikjer in povsod

Najlepša jutra so narisana, kadar z otroki so podpisana. Dvajset let pozneje ne gre več le za dober fix ali pot v x. Pesnik v sobani ne sedi več sam. Rime so, kakršne so. Prave ali ne? Najbrž že so, če je dvajset let pozneje Siddharta še tu. Pa ne samo, da je še tu. Siddharta ostaja, tako ali drugače, všečna ali ne, relevantna. V svojem svetu s široko odprtimi vrati. Ne gre se populizma, ne gre se medijskega cirkusa. Nič več. Čas je za glasbo.

Minila sta dva meseca, odkar je izšla Infra. Da se je sedmi studijski album lepo medil med nepričakovanim poletnim koncertnim postom in v pričakovanju novega paketa koncertov (za zdaj spisek navaja Moravce, Maribor, Rovte, Celje in Kranj), bi bil najbrž preveč celofanast kompliment. Kljub pretečenemu času google kombinacija Siddharta + Saga + recenzija ne navrže ravno epileptičnega napada medijskih vsebin. Pa saj ljubljanski pobje to sami najbolje vejo. Tudi zato je Infra po svoje ali vsaj navzven najbolj skuliran (ne zamenjujte s hladen) album, ki so ga izdali. Minili so časi, ko so na forumih zvesti uporabniki tekmovali v kilometrskih debatah, ali k Siddharti sedejo simfoniki ali ne. Je moral biti Rh- (2003) tako glomazno gromozanski, da je za par let vrgel senco nad Id (1999) in Nord (2001)? Kaj, za vraga, je bila Petrolea (2006)? In potem še Saga, progresivno odtujena? Ha? Kaj naj počnemo s tem?

Zdaj so drugi časi, kakršni koli že. Siddharta je ponudila single Ledena, in zdravo. Ve, da se zaradi mnenja o novem albumu ne bo razvila šank debata (pa bi morda bilo fino, če bi bilo takih debat spet več). Morda je ravno zato Infra zaradi tako zunanjih in notranjih okoliščin vse, kar Petrolea, spodleteli četrti album, ni bila. Infra je tisti četrti album, ki ga je band želel v miru skobacati na plano po naj-se-trese Bežigradu. Je zgolj in samo album. Muzika. Štikli. Akordi. Tekst.

Čeprav je soj medijskih žarometov vanje še vedno nadpovprečno uperjen, kar nekaterim godi, druge pa spravlja ob živce, jim je zdaj končno lažje. Fantje so ugotovili, da se nima smisla kregati z radijskimi postajami, ki režejo kitarske solaže. Naj jih. Te bitke se ne dobi. Rezultat? Siddharta na Infri (za)diha. Sčilano, skulirano je vse skupaj, pa ne samo zaradi nedeljskega komada Piknik (»Nekaj sije v nas ljudeh / ne ugibajmo zakaj / le da vsem lepo je«). Deluje kot rahlo ziheraška ali vsaj previdna plošča, ki jo je sicer zelo uveljavljeni prvoligaški band posnel in preprosto dal na voljo poslušalcem. Izvolite, poslušajte. Brez pompa, brez stadionov, brez splavov, brez križarjenj, brez vsega siddhartovskega, kar je pri Siddharti že skoraj, ironično, pomp. Nič ne bodo pripravili? Ha? Aja, še en album bo ... Kdaj bo torej izšla Ultra, druga polovica, drugih deset komadov? Enkrat proti koncu leta? Aha. Okej.

E, to je ta Siddharta, ki je dokončno prebolela utesnjenost Slovenije. Ne da bi se predala, ne gre zato. Fantje so želeli ven, najprej na silo, nato za vsako ceno, tudi zato, da bi nam dali vsem mir in zbežali od Ivana Cankarja, ki s citati usode žuga vsem nam. Ko so prišli iz ZDA nazaj s Sago (2009), so prinesli ep, da ne rečem epopeje. Šele tam so se produkcijsko »spustili s ketne« in kreativno prehiteli lastni razvoj, kar je skušala malo popraviti naslednja, precej bolj na horuk narejena plošča VI (2011), ki niti v Stožicah ni mogla izpasti tako veliko, kot bi band morda želel.

Infra se, če že, z vprašanjem, kaj Siddharta torej (še) je, kanček poigrava. Ja, Tomi Meglič poje, hm, lahko sem dios, lahko sem bog! Bog? Ja! Nikjer in povsod. Ha! Dober trik, ne? Lahko sem bog – nikjer in povsod. Škoda je, da je Tomija po odličnem uvodu Dios z vsakim komadom na (pre)aranžirani plošči zlagoma vse manj in manj, ker je Siddharta po prvem trojčku albumov nekje vmes postala demokracija. Kako to izgleda konkretno? Osnovna produkcija je z Janijem Hacetom pač že od Petrolee značilno pošlihtana, obrtno vsi komadi stojijo in pijejo vodo. Tomaž O. Rous ima dobesedno proste roke na črnih in belih tipkah, še bolj pa na efektih, s katerimi Siddharta ohranja svojevrsten zvok, nad katerim je znova bdel Dejan Radičević in pripeljal komade spet bližje slovenskim ušesom. Boštjan Meglič se že od nekdaj trudi z bobni vstavljati vejice, podpičja in klicaje v glasbeni pravopis svojega brata, ki pa nemalo melodij naredi bolj po, no, joyceovsko (Phuttappie, Love Love). Še najmanj je odkritih, direktnih, evo-vam-v-faco kitar. Primož Benko pravi, da nikoli niti niso bili takšen »kitarski« band, čeprav nekateri še pomnimo soliranje v skladbah Siddharta, Neon, Pot v X, Lunanai ...

Zato tudi tako izstopa najbolj nažigaški komad Da sedere, a bolj s tekstom kot s kitarami. Dajmo roke gor v zrak, zdaj je čas, da se deremo na glas. Štiklc naravnost za na oder, lahko tudi vmes med Od višine se zvrti in Na Soncu. Seveda izpade najstniško, kričeče in poželjivo, da je kar malo nenavadno, kako najbolj zimzeleno, zrelo in arhivirano deluje Ledena. Daleč najboljše darilo za dvajseti rojstni dan je skladba, ki se je svaljkala sem ter tja še iz časa prvenca Id. Saj ne, da nekateri drugi komadi na albumu niso melodično izzivalni (Do konca, Onna), vendar Ledena v sebi nosi tisti vseobsegajoči začetek Siddharte, ki je pognal band tako silovito naprej, zdaj pa lahko vidimo, kaj se je z našim medijsko največjim bandom kreativno zgodilo v dvajsetih letih. Kaj? Uspešno je preživel test časa, za zdaj se mu (še) ni primerilo to, kar se je zgodilo U2, ko je skupina Coldplay pogruntala, v čem je finta.

Po drugi strani je igranje s tekstom Pot v X v sklepni Gianna dobrodošla zafrkancija iz lastne preteklosti; prej to kot pomanjkanje tekstne inspiracije. Siddharta je doslej ponudila že vse od nazaj prebranega teksta (Eboran) do izmišljenega jezika (Bonsai), in to je edina opaznejša finta, ki celo dela, saj pokaže, da nekateri teksti dejansko prestanejo duh časa, žanra in še česa.

Infra je torej album, kakršnega bi pričakovali hkrati vsi in nihče. Fantje so prestari in imajo preveč otrok, da bi obrnili zdaj vse na glavo in zamenjali ploščo. To, kar delajo, delajo dobro. Bi lahko izvlekli več? Seveda. Delujejo varno v svojem zavetju podobnih tem in že slišanih paketov? Itak. Bi lahko spisali tudi končno po dolgem času komad, kjer bi dejansko tudi najstniki kričali zraven? Morebiti.

Paradoks Siddharte ostaja, da se ji je Id zgodil, na vseh sledečih albumih pa je delala, da bi se kaj podobnega zgodilo, bolj strukturirano, načrtno in skrbno. Doslej se (še) ni; a po drugi strani band ni pristal na noben poceni PR trik ali marketinško finto (da, v to je všteta tudi NZS himna Dviga Slovenija zastave). Nekateri se vsake toliko tudi spomnimo na roman Hermanna Hesseja, ki bi mu Infra najbrž bila precej bližje, morda celo najbolj poleg prvenca. Najbrž pa bo konec leta Ultra poskrbela za to, za kar se generacijski soborci (Big Foot Mama, Dan D) precej bolj mučijo. Siddharta ostaja relevantna tudi z novo glasbo, čeravno vsaka nova doza najstnikov najde in nato kriči dobre stare štikle. Kar pa teh šest ljubljanskih fantov izkoristi tako, da pestro in pisano ustvarja dalje, v miru, tam ob železnici, med hangarji.