Noben umetnik ne mara, če ga dajo v škatlo

Ameriški kitarist, pevec, klaviaturist in producent Chris Eckman je že vrsto let »slovenski zet« in Ljubljančan. Prihaja sicer iz Seattla, kjer je leta 1984 ustanovil zasedbo The Walkabouts, ki si je priborila prav posebno mesto znotraj modernega ameriškega rocka, saj je v enovito zvočno in lirično zmes združila tradicionalne idiome (folk, blues, country) in moderna občutenje in zvok. Zasedba je bolj znana in, posledično, priljubljena v Evropi, kar je svojevrsten paradoks glede na prepoznavne ameriške teme, ki prevladujejo v poetiki banda. Hkrati z vodenjem zasedbe The Walkabouts je Eckman skupaj s pevko tega banda, Carlo Torgerson, dolga leta vodil še duet Chris & Carla. V zadnjih letih deluje tudi kot solističen ustvarjalec (npr. album The Last Side of the Mountain z uglasbeno poezijo Daneta Zajca), v spremljevalni zasedbi pa z njim igrajo vidni slovenski glasbeniki iz rock, jazz in etno zasedb. S slovenskimi glasbeniki sodeluje tudi v bandu The Frictions, kjer ob njem igrajo Luka Šalehar (Kamerad Krivatoff, Silence, Niowt), Tomi Popit (Hic et nunc) in Bernard Kogovšek (Hic et nunc). Slovenski Seattlečan prav tako igra v triu Dirtmusic, kjer sta ob njem še Hugo Race in Chris Brokaw. Leta 2010 se je ta trio predstavil na Drugi godbi s skupnim nastopom z malijsko tuareško zasedbo Tamikrest. Za slednjo je Eckman produciral oba albuma, kot cenjen producent pa je vse bolj dejaven tudi na slovenski glasbeni sceni, kjer je nazadnje v tej vlogi nastopil na hvaljenem Brininem albumu Slečena koža. The Walkabouts bodo svoj sveži album, Travels in the Dustland, predstavili na koncertu v Kinu Šiška 16. januarja; koncert, ki ga ob Kinu Šiška soorganizira festival Druga godba, bo uvedla bobnarka The Walkabouts, Terri Moeller, s svojim projektom Terri Tarantula.

Ali se spomniš prvega nastopa The Walkabouts v Ljubljani?

Ja, mislim, da je bilo leta 1994, igrali smo v Križankah. Spomnim se tega.

Ampak takrat se ti najbrž še sanjalo ni, da boš nekoč živel v Sloveniji?

Če bi mi nekdo leta 1994 rekel, da se bom na koncu preselil sem, bi mu rekel, da se mu blede (smeh). Saj mi je bilo všeč, tisti večer je bil zelo lep, ampak daleč od kakršnih koli načrtov.

Bil sem na tem koncertu. Bilo je le par dni pred koncertom Nicka Cava in The Bad Seeds, ki je bil, kot po navadi, nabito poln. Na Cavovem koncertu so bili ljudje tako zbiti skupaj, da si komaj lahko ploskal. Na vašem koncertu je bilo veliko manj ljudi, kar je razumljivo, saj ste bili takrat za naše občinstvo precej novo ime. Na neki način je paradoks, da ste kot neznan band igrali na zelo prestižnem prizorišču. Mimogrede, Cave se je bojda tako navdušil nad Križankami, da se je zanimal za nakup …

(smeh) Ta naš nastop ima zanimivo ozadje. Razlog, da smo igrali v Križankah, ni bil v kaki iluziji o naši morebitni priljubljenosti. Šlo je za to, da je imel Igor Vidmar iz ŠKUC Ropota, ki je organiziral oba koncerta, v Križankah že postavljeno ozvočenje za koncert Nicka Cava. Z organizacijo dveh koncertov v istem prostoru je ubil dve muhi na en mah. Namesto da bi za nas iskal drugo prizorišče in ozvočenje, je bilo dosti preprosteje, če tudi mi igramo v Križankah … na prizorišču, za katero je bilo vsem jasno, da je za nas preveliko. Ampak bilo je zabavno. Kot sem že povedal marsikomu: začel sem na vrhu in od takrat grem samo navzdol (smeh).

Ne vem, če veš za tole, ampak The Walkabouts ste bili promovirani kot »country-grunge«. Si vedel za to?

(smeh) Za marsikaj so nas že poimenovali …

Vi pa seveda niste mogli biti grunge, saj ste začeli že leta 1984. Kako je bilo pravzaprav s tem boomom okrog grungea? Kako so glasbeniki v Seattlu gledali na vso norijo okrog Nirvane in grungea po vsem svetu?

Ta scena je bila v Seattlu močna, še preden se je začela širiti globalno. Prvi otroški koraki h globalnemu so bili … spomnim se, ko so Mudhoney šli v London, najbrž leta 1989, in so igrali pred tisoč ljudmi. Nam v Seattlu se je zdelo, da je to vrhunec, češ kako je to mogoče. Ampak v letih, ki so sledila, se je stvar res razvijala v nore smeri. Na tej točki nas je večina glasbenikov, vključno s tistimi, ki so bili pri stvari veliko bolj kot jaz, stvar začela dojemati nadrealistično. Kajti to so bili bolj ali manj ljudje, ki so začeli v zelo malih klubih, kjer so skupaj nastopali. Vsi ti bandi, denimo Soundgarden, Pearl Jam, ki takrat še niso bili Pearl Jam, ampak so njihovi bodoči člani igrali v bandih Mother Love Bone ter Green River … Bile so številne medsebojne povezave.

In The Walkabouts dejansko niso bili vidni člen te scene. Če si gledal od znotraj, kot insider s seattelske scene, smo bili zmerno popularen lokalni band, poznali smo vse te glasbenike, družili smo se, igrali v istih klubih, tudi na istih koncertih; leta 1988 smo na primer igrali z Mudhoney, igrali smo s Screaming Trees in tako naprej. Kot je scena rasla proti koncu 80. let prejšnjega stoletja, mislim, da ni šlo za čudno sceno; bila je zelo, kako naj rečem, rajska, na neki način … Bilo je veliko bandov, ki so drug drugemu pomagali. Leta pred tem so bila v Seattlu zelo počasna, zelo turobna, nič se ni dogajalo. Ne vem, če je bil leta 1985 v Ameriki kje hujši kraj za igranje glasbe, kot je bil to prav Seattle. Najbrž ne. Videti, kako se je takšno stanje iz leta 1985, ko ni bilo nobenih klubov, podpore, infrastrukture, spremenilo – kot bi nas kdo katapultiral – v letu 1991 z Nirvano, ki proda milijon plošč … to je bizarna štorija. Kot sem že rekel, celo tisti, ki so bili glavni liki tega dogajanja, vsi skupaj pravzaprav, smo se, kdo bolj, kdo drug manj, nekoliko umaknili od vsega, saj se nam je vse to zdelo malo nadrealno. Kot nejasne sanje, ki se niso zares zgodile … Ampak zgodile so se.

Ali je pri grungeu sploh šlo za novo zvrst ali pa le za fabrikacijo medijev?

Mislim, da je bilo oboje.

Kaj pa znotraj seattelske scene, ali se je uporabljal ta izraz?

Nihče ni govoril o grungeu, ta izraz je bil šala. Šlo je za bežno pripombo Brucea Pavitta, lastnika založbe Sub Pop. Izraz je uporabil v nekem svojem članku, še preden je imel Sub Pop, ko je kot novinar pisal o bandih, kot je Green River. Ampak mislim, da je šlo za šalo. Beseda grunge pomeni umazanijo, ki jo počistiš iz kopalne kadi. Ni šlo za resno mnenje o glasbenem slogu. Gre za podobno stanje, kakršno danes velja za izraz americana. Wilco, The Walkabouts, Townes Van Zandt in podobni glasbeniki – nihče izmed teh ne bo svojega sloga imenoval americana. Takšna klasifikacija sploh ni zanimiva; sploh ne vem, kaj to pomeni. Ali jaz potem ne bi smel poslušati glasbe iz Slovenije ali Anglije? Mar druge, neameriške glasbe name ne bi smele imeti vpliva? Ali imam za sabo ameriško zastavo (smeh) … in poslušam le ameriško glasbo? Ali ameriška tradicija, tako imenovana »ameriška pesmarica«, vpliva name? Seveda vpliva. Ampak to ne pomeni, da me nič drugega ne zanima. Menim, da noben umetnik ne mara, če ga dajo v škatlo. Bandi, ki so sami sebe imenovali grunge, spadajo v drugo generacijo. Denimo, nikoli nisem slišal, da bi Mark Arm iz Mudhoney uporabil besedo grunge. Chris Cornell iz Soundgarden gotovo ni nikoli uporabil te besede. Fantje iz Pearl Jam so bili zmedeni, kako da so jih sploh vrgli v to gibanje, kajti v osnovi so sami sebe od samih začetkov videli kot »classic rock« band. Nikoli niso menili, da so kar koli alternativnega. Niti želeli niso biti alternativa. To sploh ni bil njihov namen.

V tej noriji okrog grungea so založbe hitele podpisovat pogodbe s številnimi bandi, iščoč »novo Nirvano«. Namesto da bi, kot sam menim, poskusili najti nekaj novega, drugačnega. The Walkabouts, na primer. Gre dejansko za staro zgodbo, da niste tako znani in priznani v domovini. Ali te to frustrira?

Rekel bi, da me je to frustriralo. Če pogledava obdobje, o katerem sva govorila, začetek 90. let: tudi The Walkabouts smo na primer imeli pogovore z založbami, kot sta Capitol ali Elektra. Prihajali so na naše koncerte in imeli smo precej resne pogovore s Capitolom. Kot vemo, se ni zgodilo nič. No, saj smo leta 1995 podpisali pogodbo z Virginom, tako da smo navsezadnje končali pri veliki založbi. Na začetku 90. pa me je to zelo frustriralo. Razumel sem, da je ta medijski hype ušel nadzoru za vse udeležence. Sub Pop je bil še vedno majhna založba, tudi oni niso zmogli nadzirati vseh teh informacij. Kajti če imaš na mizi nekaj, kar se prodaja v enormnih količinah, nekje zraven pa imaš nekaj, kar zahteva dodatno delo, mislim, da je očitno, kaj boš naredil. Saj so komaj dohajali tisto, kar je že bilo na mizi. Njihovo zanemarjanje The Walkabouts mi ni bilo všeč, a sem ga po drugi strani lahko razumel. Takrat smo bili bolj zagrenjeni, kot smo zdaj. Menim, da se je tudi nam zgodila lepa zgodba. Prišli smo v Evropo, kjer je bilo že od prve turneje leta 1990 videti, da nas sprejemajo bolj odprto. Ljudje niso imeli toliko težav, da nas ločijo od ostale grungeovske scene.

The Walkabouts ste pred kratkim objavili nov album, Travels in the Dustland. V številnih ocenah izpostavljajo, da ste odlično ujeli duha moderne turobne Amerike. Kako ti je uspelo narediti tako ameriški album, ko pa že vrsto let živiš v Sloveniji?

Menim, da je Amerika znova postala tema mojega ustvarjanja delno ravno zato, ker živim tukaj. Ker sem se oddaljil. V mojih letih se človek ne more zares ločiti od korenin, to ni mogoče. Nikoli se torej nisem zares ločil od Amerike, spremljam novice, sem v stiku s prijatelji, pogosto se tja tudi vračam. Ampak zato, ker živim tukaj, sem začel intenzivneje razmišljati o Ameriki. Morda gre za nostalgijo ali neke vrste domotožje. Album seveda ne zveni nostalgično ali domotožno, na neki način je zelo kritičen. In moj romantični pogled na Ameriko je izpuhtel tisti hip, ko sem se usedel, da o tem kaj napišem. Kajti menim, da je stanje tam čez najhujše, kar pomnim v vsem svojem življenju. Trenutno v Ameriki, v mnogih tamkajšnjih krajih, ni upanja, in menim, da je to res nevarno. Ko ni upanja, se lahko zgodijo številne nevarne stvari.

Zdi se mi, da si fasciniran z deželo »tam doli«, Avstralijo. The Walkabouts si poimenoval po filmu Walkabout britanskega režiserja Nicolasa Roega, ki se dogaja v Avstraliji, tudi skupina Dirtmusic, v kateri igraš, je poimenovana po romanu Dirt Music avstralskega pisatelja Tima Wintona, ki ga bodo, mimogrede, ekranizirali. Ali gre zares za fascinacijo ali pa jo uporabljaš kot metaforo za pustinjo, puščavo?

Mislim, da je šlo bolj za slučaj. Gotovo je to nenavadno, nikoli nisem pomislil, da igram v dveh skupinah, ki sta poimenovani po umetniških delih, povezanih z Avstralijo. No, drugo ime, Dirtmusic, je nastalo zato, ker je v bandu Avstralec. To je seveda Hugo Race, on se je spomnil imena. Zanimivo, ne morem reči, da imam kako posebno nagnjenje do Avstralije kot take, nikoli nisem bil tam. Če pa pogledam glasbo, sem od nekdaj spremljal tamkajšnjo glasbo: Nick Cave, The Go-Betweens, zatem sijajen band, ki je razpadel v zgodnjih 90. letih, The Triffids. Imel sem jih zelo rad, to je band, ki je, bolj kot kateri koli drugi, zelo vplival na The Walkabouts, vsekakor v našem zgodnjem obdobju, ko smo še oblikovali, iskali svoj zvok. Vedno sem bil očaran nad zasukom, recimo mu takole, ki ga je avstralska glasba dala ameriškim motivom. Nekako se je to bolj ujemalo z mojo vizijo tega, kako se lotiti ameriške glasbe. Oni niso nikoli tradicionalisti; oni ne rečejo »igrajmo country« ali »igrajmo blues«. Vedno so kaj predrugačili, se malo poigrali s formulo na zares vznemirljiv način. Jaz sem čutil enako; nisem videl smisla v tem, da bi delal pravi country ali blues, všeč mi je bila ideja, da bi stare vzorce ukrivil, iz njih naredil nekaj, kar ponuja drugačen pogled. Prav tako sem imel vedno rad britansko in evropsko glasbo. Zdi se, da so Avstralci na neki način umeščeni vmes med temi tradicijami, najbrž zaradi zgodovinskih vezi z Veliko Britanijo. Zanimivo je, kaj so delali in še delajo s temi zvoki. Ena mojih strasti je spremljanje avstralske glasbe.

Glasbo The Walkabouts so pogosto opisovali kot cinematično. Ali imaš pred sabo kake slike, kak film v ozadju, ko združuješ besedila in glasbo?

Ko skladam, veliko razmišljam o pokrajinah. To je del tega, kar počnem. Najbrž je bil Townes Van Zandt prva oseba, ki sem jo slišal, da je to počela na zares krasen način, ki se me je zelo dotaknil. Njegovo glasbo sem odkril sredi 80. let, ko je bila njegova popularnost na najnižji ravni, malone je izginil. On je delal to, kar sem si želel sam: da pokrajina postane lik v pesmih. Zame je bil to zelo okoren proces, sam sebi nisem zaupal, da mi bo uspelo. Ko pa sem slišal njegovo glasbo, sem dobil dodatno energijo, odločil sem se, da bom ustvarjal na takšen način. Mislim, da prav to daje moji glasbi cinematičnost. Kajti ko pišem o pokrajini, imam v mislih sliko prav te pokrajine. In na tej zadnji plošči, Travels in the Dustland … ljudje pravijo, da opisujem ameriški zahod, jugozahod, kar je do neke mere točno, ampak jaz zares vem, kje se nahaja ta pokrajina. Gre za območje v severni Nevadi, kjer se stikajo tri države, Oregon, Nevada in Idaho. To območje je veliko kot, no, ja, Slovenija. Pravijo mu »visoka puščava«, saj je visoko 1500 metrov, ampak gre za puščavo. Tam se nahajajo gore, veliki deli odprte prerije in nekaj mestec, no, tri ali štiri hiše skupaj. Zares sredi ničesar. O tem območju sem že prej pisal, pesem ali dve. Ko pa smo se spravili delat nov album, sem si predstavljal, da se »Dustland« iz naslova albuma nahaja v tem območju. Imel sem torej zelo določno pokrajino v svoji viziji, ko sem pisal nove pesmi.

To je bila tvoja muza …

Ja, bila je muza. Nekajkrat sem bil tam. Območje je bilo tako jasno v moji glavi, da sem se celo odločil, da ga ne bom imenoval. Zdelo se mi je, da bo imelo večjo moč, če ga ne imenujem, saj me ni zanimalo, kje je in kako se imenuje, temveč me je zanimalo, kako naj se opiše, kakšno je bilo videti.

Ampak opisal si ga z zvokom.

To je naslednja stopnja. Ponavadi pesmi najprej pišem z glasbenega vidika, besedila dodam kasneje. Medtem ko pišem glasbo, zbiram tudi besedila, nekje ob strani, neorganizirano, to so bolj odlomki. Zapišem si veliko drobnih zadev, takrat veliko berem, poskušam se osredotočiti na tisto, kar poskušam povedati. Na koncu ima seveda band velikansko vlogo v barvanju vseh teh slik. Že toliko let igramo skupaj in band naravno »pade« v ta cinematični tip glasbene konstrukcije. Včasih se celo šalimo: saj to ni glasba, to je film.

Dejaven si tudi kot producent za številne slovenske glasbenike. Nazadnje si tako produciral Brinin album Slečena koža. Ali sam izbereš te glasbenike ali pa te oni poiščejo?

Če želijo, da jim produciram album, me ponavadi sami poiščejo. Bilo je par izjem. Celo Tamikrest so nekako prišli k meni, ker smo postali prijatelji in je bilo logično, da jih bom jaz produciral. Večinoma pa nisem jaz tisti, ki išče glasbenike, da bi jih produciral. Ne zato, ker bi bil len, ampak sem prezaseden. Brina je prišla k meni pred skoraj dvema letoma. Nastajanje plošče je trajalo dolgo, veliko stvari se je dogajalo, v bandu, veliko sprememb … V nekem trenutku celo nisem bil prepričan, da bom res produciral ta album.

Mislim, da ne govorim ničesar za njihovimi hrbti, ampak ko sem prišel zraven, se je zdelo, da ne vedo točno, zakaj sem tam. In tudi celotno vzdušje je bilo podobno nekakšni krizi. Res je krasno videti, kako so začeli sodelovati, kako so postali tako velik band. Saj so bili vedno dober band; bil sem priča spremembi, a ne zaradi mene, šlo je za evolucijo. In ko so spet prišli k meni z idejo, da bi jih produciral, spet, po tem skoraj enoletnem premoru, sem si jih ogledal na koncertu in osupnil. Njihova rast in tisto, kar so hoteli ustvariti, to sta bili zelo različni stvari … na nek čuden način so zveneli tako, kot bi si sam želel. Po drugi strani pa to ni bilo zaradi mene, šlo je za naravno evolucijo.

Ko smo se dobili za delo na albumu, je naše sodelovanje postalo še bolj vzajemno. Res sem zadovoljen z albumom, mislim, da gre za zelo močno izjavo tega banda. Upam, da naredijo še mnogo odličnih albumov, ker menim, da so res velik band, v živo in na posnetkih. So nekaj posebnega. Mislim, da so zdaj bolj prepoznavni, pa si ne jemljem zaslug za to, menim, da so sami zaslužni za to. Pomagal sem jim narediti album, ki so ga sami želeli narediti, in mislim, da smo dobro opravili. Oni so morali voditi proces. Kot producent me to zelo zadeva, saj nočem delati albumov za glasbenike, marveč z njimi. Oni so tisti, ki morajo voditi. Nočem delati z nekom, ki rabi, da ga umetniško usmerjam. Hočem delati z že izdelanimi umetniki, ljudmi, ki imajo vizijo, idejo in pač le rabijo nekoga, da jim pomaga.

Na zadnjem koncertu The Walkabouts, v Cankarjevem domu, je na koncu z vami zaigral in zapel Vlado Kreslin. Ali si morda lahko obetamo kak podoben poseben nastop katerega od slovenskih izvajalcev na vašem koncertu v Kinu Šiška?

Saj ne bi bilo preveč dobro, če bi o tem kaj povedal, mar ne? (smeh)

@http://www.youtube.com/watch?v=Shb5L_H7p2k@