Onkraj institucij – zasedeni prostor kot platforma za avtonomno delovanje in ustvarjalno druženje

Kako preseči delitev na dominantno in alternativno družbo/kulturo? Poskus Ustvarjalne platforme Inde (UPI) v Kopru nakazuje nove koordinate samoorganiziranega in avtonomnega delovanja. Gre za politični akt, ki postavlja pod vprašaj institucionalne kulturne in družbene politike. Nastopa kot odziv na sodobno neoliberalno paradigmo.

Globalizirana družba danes bolj kot kdaj koli nudi široko paleto možnosti za ustvarjalno (kulturno-umetniško) delovanje ter družbeno angažiranost. Na lokalni ravni v obalnih mestih obstajajo številne (nevladne) organizacije, interesne skupine ali kako drugače profilirane institucije, ki delujejo no področju kulture in sociale ter vključujejo mlade od konca osnovne šole dalje. Odvijajo se raznorazni projekti, prireditve, festivali itd. Morda bi povprečen prebivalec te regije pritrdil, da se stalno kaj dogaja in da imajo mladi odprte možnosti za raznovrstno udejstvovanje. Kvantiteta dogodkov je kljub »krizi« v porastu, a ni potrebnega veliko napora, da opazimo, kaj ustvarja videz in kaj dejansko daje perspektivo mladim. Če vzamemo za primer področje glasbe, vendarle ni veliko opcij, ki bi puščale odprte roke mladim pri ustvarjanju in avtonomnem delovanju. Hitro se zgodi, da se posamezna organizacija zameji v hierarhičen in kategoriziran začarani krog (ljudi), čemur posledično sledi vzpostavitev protipola alternativne kulture. Slednja nudi zrcalo družbi in se nujno izključuje iz množične, komercialne industrije zabave na eni ter kanoniziranega/institucionaliziranega okvirja na drugi.

Na prvo žogo morda zveni samoumevno in »črno-belo«, vendar vse le ni tako preprosto. V domnevnih alternativnih izbirah se vseeno zrcali modus operandi kapitala, ki uspešno privzema prakse delovanja in jih logično kapitalizira. Omenjene prakse, ki so se nekoč izoblikovale na samoniklih prizoriščih, so v določeni skupnosti kritično mislečih vzpostavile alternativno strujo (samosvoj način organiziranja in ustvarjanja). Ker pa tovrstni poskusi v sebi nosijo izjemen potencial in pogosto mobilizacijsko moč, so pregovorno trn v peti vsakršni politični ali ekonomski oblasti. V zadnjih letih se takšni obliki delovanja zoperstavljajo lokalne politike in njeni podmladki, ki na različne načine poskušajo diskreditirati in zatreti tovrstne oblike organiziranja, saj od njih nimajo nobene koristi (recimo bobu bob).

Zato bi želel poudariti, da so kljub dolgoletnim praksam vzpostavitve avtonomnih, samoorganiziranih, na solidarnosti temelječih prizorišč ta vedno bolj na udaru. V času, ko se po svetu zapirajo zasedeni objekti-skvoti (npr. Christiania v Kobenhavnu …), je razmislek o tovrstnih praksah še kako dobrodošel, še več: je nujen. V pričujočem prispevku se bom tako dotaknil pomena novonastalega skvota U.P.Inde v Kopru.

Po prejšnjem prispevku o zaprtju zadnjega uradnega prostora za alternativno sceno v Kopru (na Obali) tokrat nadaljujem razmišljanje, in sicer o potencialu in pomenu alternativne struje. S konceptom »alternativa« imam v mislih vsakršno delovanje, ki v veliki meri ne pristaja na prevladujoči diskurz bodisi lokalnih kulturnih politik bodisi komercialnih množičnih projektov ali širšega NVO miljeja (formalizacija, pehanje za razpisi in pogojena svoboda delovanja). Skratka, ko govorim o alternativi, imam v mislih logiko delovanja, ki ne sprejema kapitalističnega diskurza in hierarhičnega pogojevanja (logika rasti, napredka, referenc in točk – karierizma), temveč kvečjemu želi graditi ravno nasprotno zgodbo, ki temelji na enakovrednem, horizontalnem, svobodnem in kar se da avtonomnem delovanju. Delovanju torej, ki temelji na prijateljstvu ter solidarnosti in ne na polaganju računov (beri: npr. pisanje poročil). Tovrstno delovanje je v konkretnih primerih venomer na udaru represivnih organov ali, še huje, mehanizmov pozabe. Tako je koprski MKSMC v tem obalnem prostoru večinoma bil sinonim za vse, kar je »alter«, subkultura, skratka nekaj manjšinskega. Seveda je lahko to stvar debate. Danes je na primer na drugi strani koprskega zaliva v manjši meri aktivna ankaranska ekipa, ki v novonastali občini poskuša šele ustvariti mladinsko polje. V resnici smo v preteklosti že bili priče vzpostavitvam drugačnega načina organizacije, ki je bila bodisi del sistema (npr. Mi-klub v Izoli ali do nedavnega MKSMC), kot tudi avtonomne oblike (npr. Shoto klub v Izoli pod Belvederom). In prav najbolj avtonomna oblika delovanja je predmet pričujočega prispevka. Kako torej misliti in razumeti delovanje alternativne prakse mimo obstoječega sistema pravil, standardov in birokracije? Kaj to pravzaprav pomeni v praksi?

Fronta za mladinski center in ostali apetiti

Zgovoren primer problematike alternativne prakse predstavlja nedavno zaprti koprski MKSMC in njegova vloga pri mladinskem udejstvovanju, ki je na Obali v različnih oblikah potekalo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja in je pustilo viden pečat. Žal se je po zadnjih pripetljajih delovanje prizorišča zaustavilo. Zgodila se je zamrznitev in – streznitev. O tem sem pisal v prejšnjem prispevku in tukaj navajam zgolj za kontrast. Način, kako se je Mestna občina Koper (MOK) lotila tega področja, deluje zaskrbljujoče, saj, kot sem že dejal prejšnjikrat, s tem poskuša narediti »red v bajti«, v kateri ne pozna »stanovalcev«. Ti so namreč odrasli ljudje z lastno voljo in ne potrebujejo pokroviteljstva. Brez balastnih metafor bi rad opozoril na odnos, ki ga je MOK vzpostavil, saj pod pretvezo popisa raznovrstnosti kulturno-družbene produkcije postavlja nova/lastna pravila, ki bi utegnila kvečjemu izvajati nadzor nad trenutno delujočim poljem mladinskega udejstvovanja. Sprašujem se, ali smo na pragu formalizacije in institucionalizacije alternativne kulture? Pobudna skupina za MKC se trenutno poteguje za prostore, v katerih je vrsto let uspešno delovala, in je sedaj na isti ravni z ostalimi deležniki, ki so v veliki večini prostorsko in finančno preskrbljeni. Kolikor je znano, so v preteklem mesecu potekali že trije sestanki, kjer so se predstavili interesenti, njihovi programski predlogi ter načini bodočega delovanja (več info tukaj). Kot kaže, ostaja področje mladinske kulture zaenkrat odprto, negotovo, če že ne pod vprašajem. A vendarle o(b)staja trdna volja omenjene skupine, ki si prizadeva nadaljevati in ohraniti tako prostor kot vsebino. Ali gre pričakovati, da bo MOK navsezadnje podprl omenjeno skupino, ki je tudi najbolj artikulirana/pripravljena, in s tem dokazal, da njene akterje smatra kot aktivne soustvarjalce mladinske kulture? Ni odveč poudariti, da četudi gre z vidika MOK za marginalo, prav ta na ravni celotne populacije mladih predstavlja pomemben delež tistih, ki so aktivni. In če smo že pri tem: le kje je tiha večina?

UPI – vzporedna zgodba

Vzporedno z dogajanjem v nekdanjem MKC-ju je pričelo delovati še eno prizorišče, ki je trenutno unikum v lokalnem prostoru. Gre za skupino ljudi, ki so pred štirim meseci zasedli zapuščeno tovarno Inde ter po principih skvotiranja vzpostavili U.P.I. – Ustvarjalno platformo Inde. Tu smo priče samoorganizirani skupini nadobudnih posameznic in posameznikov, ki so se neodvisno od MKC problematike odločili vzeti stvari v svoje roke. Tako so se na lastno pest lotili sanacije nekaterih prostorov nekdanje tovarne ter jih usposobili za delovanje in druženje. V začetku februarja so »podporniki« UPI, kot se (po)imenujejo, organizirali štiridnevni sklop dogodkov, kjer so javnosti predstavili koncept delovanja in organizirali tiskovko, okroglo mizo, koncerte, razstavo, vegansko večerjo ter še kaj. Princip delovanja sloni na vzajemni pomoči, solidarnosti, samoorganiziranju ter horizontalnem povezovanju/organiziranju. Modus operandi so tedenske nedeljske skupščine, na katerih se je takoj na začetku formiralo nekaj delovnih skupin. Gre za neformalno in predvsem neinstitucionalno delovanje ljudi, ki ne želijo biti del obstoječega sistema in želijo preprosto nuditi enake možnosti vsem, ki bi potrebovali streho nad glavo za ustvarjalno delovanje ali celo za golo eksistenco. Ker pa je objekt še vedno v privatni lasti dveh stečajnih upraviteljev, se namen tovrstnega delovanja ne oprijema toliko fizičnega prostora, kot se naslanja na gradnjo trdne mreže ljudi, ki bi z lastnim primerom dobre prakse opozarjala na nujo po formiranju več podobnih »žarišč« ustvarjalne energije. UPI se torej ukvarja z neposredno akcijo, vsakdo lahko prispeva, organizira, saj celotno delovanje temelji na samoiniciativi posameznikov. Nihče ne predstavlja nikogar, vsak zase odgovarja in ni uradnega organizatorja. Gre za principe D.I.Y. (do it yourself, naredi sam) oziroma še bolje D.I.W.O. (do it with others, naredi z drugimi), ki so večinoma tako preprosti, kot zvenijo. Poglejmo praktičen primer: z vidika glasbene scene nudi UPI popolnoma odprte možnosti predstavitve vsem neuveljavljenim skupinam in drugim kreativcem/kreativkam. Vsakdo, ki bi želel organizirati koncert/dogodek, tega predstavi na skupščini, prevzame odgovornost in ga tudi sam izvede. To danes, žal, ni samoumevno, predvsem pa je mnogokrat težavno (tudi v primeru do alternative odprtega bivšega upravljavca MKC-ja).

Pomen iniciative UPI torej priča o potrebi in sposobnosti mladih in manj mladih po avtonomnem delovanju v primernih pogojih, kjer ni birokratskih in ekonomskih ovir. Gre za politično delovanje v najširšem smislu, za političen akt, ki se kategorično distancira od strankokracije ter vsakovrstnih diskriminatornih praks. Nekdo je nekoč rekel: če želimo, da mesto postane Mesto, mora le-to imeti svoj skvot, kot prostor v najširšem smislu, osvobojen formalnih, institucionalnih ter kapitalističnih tendenc/form. V našem primeru gre za degradirano stavbo, ki je v stečajnem postopku po propadu nekoč uspešnega proizvodnega podjetja (InDe – invalidske delavnice), ki so ga v času tranzicije »zafurali«, tako kot mnoga druga podjetja. Potemtakem izbira lokacije/objekta govori sama zase. Pri vsem tem je ključnega pomena tudi vzpostavitev korektnega odnosa s širšo javnostjo, lokalno oblastjo, družbeno-kulturnim miljejem ter seveda mediji. V ta namen so vzpostavili tudi lastni medij – internetno stran, kjer redno obveščajo o dogodkih, skupščinah in delovnih akcijah ter poročajo in objavljajo krajše prispevke. Prvi vstop v javno sfero pa predstavlja »UPI manifest«, ki podrobneje razloži povod, kontekst in nujo zasedbe prostorov nekdanje tovarne. Ker gre v tem primeru za širši javnosti relativno neznano obliko delovanja/organiziranja, velja poudariti, da je praksa skvotiranja že vrsto let legitimna oblika ponovne uporabe zapuščenih in propadajočih objektov po celem svetu. Upajmo, da bosta lokalna oblast in širša javnost spregledali in dali možnost tudi takšni obliki delovanja, ki v svojem bistvu obstaja, ker marsikaj v sodobni družbi ne funkcionira. To ni idealizem ali utopija, temveč praksa drugačnega, če hočete alternativnega medčloveškega sodelovanja. Dejstvo, da je bilo sorodnih poskusov kar precej v zadnjih sto letih (od avtonomnih območij iz časa španske državljanske vojne do recentnih sistematičnih deložacij, npr. Pizza Vienna Squat), so bili ti pomenljivo izvzeti iz »uradne« zgodovine, kar je dovolj zgovorno in intrigantno.

Zavedati se moramo, da gre pri zgoraj predstavljenih obalnih primerih za dve strukturno različni obliki družbenega in kulturnega udejstvovanja/organiziranja. Tako obstoj MKC-ja (katerega ime je močno vtisnjeno v kolektivni spomin) kot UPI bi zato morala soobstajati. Vsak na svojem nivoju, zavoljo pluralizma idej in vsebin, odprta za kritično misel in raznovrstne prakse. Ali je Koper sposoben prenesti zgoraj omenjene iniciative, ki (v primeru UPI) pospešeno dobivajo lokalno, regijsko in širšo podporo? Mreženje že poteka in je bistvenega pomena pri iskanju alternativ trenutnemu neoliberalnemu ustroju družbe. Omenjene iniciative vedno znova dokazujejo, da se je mogoče upreti enoumju komercialnih prireditev in zastonjskih banketov za kupovanje političnih glasov. Zato prostor, kot je UPI, dokazuje, da solidarnost in avtonomija lahko vedno ponudita roko in v svoji človeškosti presežeta zgornje delitve družbe.