Pet zvočnih krajin

Album Noise SPA Music, zbirka petih kompozicij, je plod dela avtorja pod skrivnostnim imenom Ž, v katerem pa prepoznamo Žigo Jenka, plodovitega tvorca slovenske podzemne in eksperimentalne scene, vokalista in inštrumentalista, ki je morda najbolj znan kot član zasedb oOo in Crazed Farmers. Noise Spa je nastal decembra minulo leto ob srečanju in posledični fascinaciji nad sintetizatorjem Yamaha YPT-210. Na njem srečamo še celo vrsto drugih inštrumentov in naprav na meji med zgodovino in sodobnostjo, ki so pomagali ustvariti meditativno dromljajoč, a pogosto tudi precej melodičen zvok plate. Konceptualno se kompozicije osredotočajo na meditacijo o času in vlogi stvarnosti v njej, kar lahko navežemo na fenomenološki razmislek o zgodovini in tehnologiji ter naracijah, s katerimi dostopamo do zgodovinskega časa. Na kanalu YouTube je vsaka od kompozicij pospremljena s posebno vizualno podobo, ki sega od starinskih filmskih posnetkov velemesta preko planinarjenja do izsekov iz klasične filmografije. Gre za nekakšno dromljanje podob, ki ob zvočni spremljavi dobijo opazne psihedelične prvine in ob vstopu v zavest rušijo ustaljeni občutek za resničnost ter s tem za čas; gre za zanimive eksperimente, ki dosegajo učinke derealizacije.

/.../ Zanimiv je zato, ker se ob eni osiščni in tehnični ideji združuje pet različnih zvočnih krajin, ker so njegove tehnike samplanja, rabe efektov in različnih naprav nadvse kompleksne, ker ima izdelano idejno ozadje, ker je po svojem času neprimeren glasbeni produkt nekega avtonomnega zamišljanja zvoka, zaradi že omenjene povezave z videom ter zato, ker je svojstven moment v že tako svojstvenem in karizmatičnem opusu svojega avtorja.

Skladbe se med seboj precej razlikujejo tako po pristopu kot po estetskem učinku, zato bomo pisali o vsaki posebej, pri čemer bomo zavoljo formata pričujočega teksta, načina, na katerega smo ploščo poslušali, in zahtevnosti naloge izpustili obravnavo videov. S tem kakopak tvegamo, da izgubimo pomembno dimenzijo slišanega, obenem pa se tudi sami spuščamo v tekstni eksperiment.

Uvodna skladba Climbing Towards Yourself je najkrajša. Na njej slišimo precej melodično minimalistično klavirsko linijo, ki leži na zabrisanem radijskem šumu. Ob njej se dviga meniški brezbesedni vokal, vse skupaj pa spremljajo občasni izbruhi krčevitega recitiranja, katerega pomen zelo težko razumemo; glas in pomen se tu lomita in posegata v melanholično melodijo. Vseeno se ta zvočna krajina zdi nekoherentna, njeni najprodornejši momenti so morda preredki in se izgubljajo v ambientalnih zvočnih stereotipih, ki se lepijo skupaj predvsem v sporu meditativnega, a tudi groznega vokala ter klavirske linije. Zdi se, da bi bila Climbing Towards Yourself prodornejša, če bi svojo nekoherentnost še pospešila s pogostejšimi zarezami govorečega glasu ob določeni redukciji ambientalnih elementov.

Sledi najdaljša, Overthinking, ki je znatno močnejša. Skozi celotno kompozicijo se razteza dromljanje visokih in prepoznavnih sintetičnih tonov, ki zarisujejo posebno ozvezdje. To ponika in znova vznika ob pritajeni, prav tako dromljajoči in nič manj umerjeno melodični kitari ter številnih izmenjujočih se efektih, ki se gibljejo med šumenjem in hrupom. Kljub spreminjanju glasnosti sintetizatorja ter njegove lege v zvočni sliki in njegove hitrosti, njegova repetitivnost dosega omamno meditativne učinke, vse nadaljnje zareze vanj pa ne glede na preglaševanje ali zabrisovanje prvotni vzorec še poudarjajo. Gre za nekakšno dialektiko ponavljanja in razlike, poslušanje pa je nepozabni trip, ki se giblje na robu doumljivega. Kljub vsem pretresom, ki vdirajo v poslušalsko zavest, je skrivnostnost zvoka nenavadno domačna in prijetna, nanjo se je mogoče z zaupanjem uleči ter se prepustiti njenemu toku, saj se zdi, kot da smo kljub nedomačnosti v varni zvočni krajini, ki se giblje blizu meje mističnega.

Pri Heavy Thoughts v prvi plan stopi glas. Zaklinja, menja lege in artikuliranost. Mestoma vzbudi aluzije na njuejdževsko-hipijevske seanse Jima Morrisona, vendar bi skladbo kot celoto prej povezali s kakšnim Scottom Walkerjem. Inštrumentalno ozadje se giblje od začetnega blagega šuma in pridušenega housovskega ritma do hrupnih krajin; lahko bi rekli, da gre deloma za stopnjevanje, a ne v celoti, saj je struktura dosti bolj kompleksna in večsmerna. Kljub prepoznavnemu toku se kompozicija vendarle ves čas razgrajuje in znova sestavlja, vse to pa pod vodstvom vokala, ki ponekod izreka artikulirane kontemplativne stavke, drugje pa se zahaklja v grlu in prestopi v sfero telesnosti.

Sledi naslovna skladba NOISE Spa Music, ki pa ne sodi v domeno noise muzik, temveč je več kot devetminutna krautovska odisejada z značilno vztrajnim, srednje hitrim mašinskim ritmom ob sintetizatorskih ozvezdjih, ki so hipnotično urejeno in umerjeno razvejena in med katera s prav takšno zmernostjo stopajo šumeče gmote. Moč komada je v tem, da ne odstopa pretirano od obrazcev nemške progresive, a je v tem zelo suveren, tako da si ga zlahka zamislimo na kompilacijah izbrane žanrske muzike.

Zaključna in hkrati druga najdaljša kompozicija, Memories Fading Away, spomni na visoki modernizem; minimalistični, globoko v ozadje postavljeni klavirski toni sčasoma prerastejo v škripajoče odmevanje hrupnih gmot in občasnih bičanj raznolikih zvokov, vse to pa ves čas spremljata brnenje in piskanje. Zlahka se porajajo asociacije na industrijski antiambient; po eni strani se zbujajo aluzije na elektroakustični visoki modernizem, po drugi pa na metamodernistično ustvarjanje kakšnega Gašperja Torkarja ali Primoža Bončine. Le da ima Memories Fading Away bolj neusmiljen pristop, je frontalni napad na ušesa, ki te drži ves čas v napetosti, spravlja telo v krč, da na koncu začutimo olajšanje; je radikalni pretres in poseg, kakršnih smo se v veliki meri že odvadili, in sicer predvsem zato, ker se je tovrstno poseganje v slušateljevo izkušnjo v glavnem preselilo v drugačne oblike, drugačne zvočne krajine. Gre za evokacijo, ki vzbuja vprašanja o tem, ali lahko o umetniških formah razmišljamo skozi koncepcijo progresivnega toka obdobij, v katerem si oblike sledijo in kjer sledeče za zmeraj pokopavajo predhodne.

Noise SPA Music je album, o katerem bi bilo mogoče in bi morda veljalo napisati več, album, ob katerem bi bilo smiselno ubrati bolj študiozen in esejističen pristop. Zanimiv je zato, ker se ob eni osiščni in tehnični ideji združuje pet različnih zvočnih krajin, ker so njegove tehnike samplanja, rabe efektov in različnih naprav nadvse kompleksne, ker ima izdelano idejno ozadje, ker je po svojem času neprimeren glasbeni produkt nekega avtonomnega zamišljanja zvoka, zaradi že omenjene povezave z videom ter zato, ker je svojstven moment v že tako svojstvenem in karizmatičnem opusu svojega avtorja.