Preveč mainstream za alternativo in preveč alternativni za mainstream

Kadar na sceni zablesti nova slovenska skupina, pogosto poslušamo neskromne želje po uspehu v tujini. Da so ti cilji pravzaprav na lestvicah izven naših meja. Izplen tovrstnih napihovanj je bolj ali manj znan vnaprej. Obstaja pa tudi drugačna pot in skupina Torul je njen najlepši primer. Medtem ko v Sloveniji (še) velja za relativno dobro varovano skrivnost, se v nemškem in skandinavskem bazenu za njo kadi synthpopovski in industrialni gotski prah. Tovrstni preboj je bilo moč naslutiti že ob prvencu Dark Matters (2010), ko je nemški spletni portal Depeche Mode skupini neskromno podelil naziv novinke leta, njene skladbe pa so se začele vzpenjati na lestvicah, kot sta nemška German Alternative Charts in ameriška Strangeway Radio. Mastermind zasedbe, Borut Bernik ali Torul Torulsson, je namreč ubral pravo taktiko, ki to pravzaprav niti ni. Ustvarjal je glasbo, glede vsega ostalega pa pustil, da se zgodi samo od sebe. Četudi se ne bi zgodilo nič, v nobenem trenutku ne bi ničesar obžaloval, seveda pa je priložnost pograbil takoj, ko je potrkala na njegova vrata. Le kdo je ne bi? Zato ne preseneča anekdota, da je skupina Torul samo v Leipzigu imela več koncertov kot v Sloveniji, vključno z nastopom na referenčnem festivalu Wave Gotik Treffen. Samoizdanemu prvencu je v desetletju, ki je za nami, sledil petorček albumov za nemško založbo Infacted Recordings: In Whole (2011), Tonight We Dream Fiercely (2013), The Measure (2015), Reset (2016) in Hikikomori (2019), zaokrožuje pa jih letos realizirana pregledna dvojna zbirka Teniversia. Veliko smo se sprehajali med stili, prav tako ločim tehnike med skladanjem za pesmi, ki jih slišim kot radijske single, in albumskimi komadi. Pri slednjih si dovolim več eksperimentiranja. Na glasbo vplivajo tudi odzivi publike na turneji, tega ne smem zanemariti. Marsikatera reakcija občinstva je zame dodatni motiv pri skladanju. Vseeno ne bi pretirano razglabljal o poteh in stranpoteh; razvoj naše umetniške identitete je naravna pot, kjer smo vedno v iskanju relativne svežine. So projekti, s katerimi se želimo podati v neznano, in projekti, kjer načrtno ostajamo znotraj žanra alternativnega popa in se sprašujemo, kaj se tu še da narediti.   

Izhajaš iz zgodnje ali prve generacije slovenske klubske plesne glasbe, ki je po relativnem zatišju plesišča zavzela v začetku devetdesetih let. Kakšno vzdušje je takrat vladalo na sceni, kakšna je bila klubska logistika in kako ste prišli do prvih nosilcev zvoka?

Iskreno povedano, širšega vpogleda takrat nisem imel, saj sem štel dobrih petnajst let. Moji odhodi na koncerte in plesišča so bili povezani z dovolilnico staršev, ki pa so bili do mojih hotenj kar tolerantni. Dogajati se je začelo že prej, v alternativnih osemdesetih, v začetku devetdesetih pa so iz različnih delov mesta – sicer nepovezano – začeli kapljati protagonisti, kot so Random Logic, Brane Zorman in Aldo Ivančić, ki je fural torkove večere v K4, kjer smo se istomišljeniki začeli srečevati. Nikakor ne smem pozabiti na oddajo Cool Night na Radiu Študent, ki sta jo vodila Primož Pečovnik in Brane Zorman. To je bilo obdobje izjemnih povezovalnih naključij; meni je veliko pomagal Peter Penko, še danes aktivni producent. Akterji smo se v tistem času medsebojno dopolnjevali, si veliko pomagali, v ponedeljskih pa se tedensko začeli dobivati na RŠ-u. Tam je bila atmosfera sila napeta, manj tolerantna do nas, ki nismo razmišljali garažnorockovsko. Štrleli smo ven, mislim, da smo šli vsem na živce. Medtem ko smo se navduševali nad skupino Kraftwerk, zgodnjimi angleškimi rave strujanji, IDM ritmi in industrialnim EBM-om, ki je prihajal iz Beneluksa, pa nad Chicago housom in Detroit technom, je na RŠ-u prevladovalo prepričanje, da je vsa elektronska glasba štanca. Točka brez vrnitve je bila, ko sem neki večer v postelji poslušal radio po slušalkah in v oddaji Cool Night zaslišal skladbo skupine LFO iz Sheffielda. Tisto noč nisem zatisnil očesa. Saj sem poznal Miho Kralja in njegovo Andromedo – to je bil celo edini vinil elektronske glasbe v hiši, kjer je oče večinoma poslušal klasično glasbo in jazz – in Jean-Michela Jarra, čigar kasete smo do onemoglosti poslušali na potovanjih na morje, vendar me je dvojec LFO dokončno spodnesel. 

Kako je od teh solo začetkov prišlo do vzpostavitve benda Torul, najprej kot dvojca, pozneje kot tria? Kaj je bilo tisto, kar te je prepričalo, da si solo projekt razvil v bend?

V gimnazijskem dvojcu z Alešem Čačovičem sem izpeljal nekaj projektov, ki so bili stilsko najbližje techno acidu in tech-housu. Najini ustvarjalni poti sta se kasneje ločili, sva pa obdržala studio in prijateljstvo. Ustvarjal sem naprej, sestavil nekaj demoposnetkov, dobil tudi prvi »record deal«, zato sem potreboval ime. Izbral sem fiktivno ime Torul. Takrat je na dan prišla še moja druga stran: sem namreč velik ljubitelj synthpopa in gotskega rocka, zato sem v svojo glasbo želel vključevati tudi vokal. Nekaj časa sem še izdajal techno plošče, a se intenzivno začel ukvarjati še z vokali in v projekt začel vabiti različne vokaliste. V iskanju mi je pomagal Penko in preko njega sem spoznal Mitjo Šedlbauerja, ki je pevec na prvencu Dark Matters. Deset let prej pa sva posnela že singel Waterproof Theme, ki sva ga izdala v programu dokaj velike založbe Low Spirit. In če na tem mestu malce preskočim zgodbo: moj današnji založnik, Torben Schmidt, mi je v najinem prvem pogovoru omenil, da je skladba še danes ogromna uspešnica v Nemčiji, da jo imajo v kufrih vsi didžeji. 

Kako ste kot skupina oblikovali in pozneje razvijali svojo umetniško identiteto, ki stalno ohranja synth-electro-pop rdečo nit, podrobnosti pa so spremenljivka, včasih so godbe bolj kitarske, drugič bolj sintetične.

Naša raznovrstnost izvira iz tega, ker sem bil aktivno vpleten v več žanrov. Spoznaval sem glasbe povsem rockovskih zasedb, ki so bile kitarske in industrialne, doma pa sem bil pod vplivom klasične glasbe in jazza. S tem sem dobil širino. Kot mulec sem se navdušil nad skupino The Cure in dvojcem Yello, ki sta bila reaktivca v elektronski glasbi, in seveda Kraftwerkom. Radia nisem ugasnil niti takrat, ko so vrteli Pet Shop Boys. Pri štirinajstih letih sem bil na koncertu The Cure v Ljubljani, kar je bila velika prelomnica. Prešejkali so me tudi koncerti skupin The Mission, Jesus & The Mary Chain in Sisters of Mercy. Navdih je včasih celo škodljiv, saj se moram omejevati, da si motivov ne sposojam od vsepovsod. Projekt Torul torej oblikuje širši interes. Vodilni stil oziroma motiv na albumu je odvisen tudi od počutja. Po določenemu nasičenju z nekim vzdušjem, tudi fizični izgorelosti, pride čas za eksperimentiranje v stilsko sorodnem polju. Včasih tako v ospredje stopijo kitare, drugič melodične basovske linije ali pa muzike oblikujejo pretežno sintesajzerji.    

V svojem umetniškem izrazu ste se močno naslonili, če citiram Midgea Urea, na temačni disko zvok in temni novi val zlasti prve polovice osemdesetih let. Kaj je še danes tako privlačnega v tej glasbi, da se od vsepovsod vrača v naša življenja?

Dejstvo je, da so korenine osemdesetih – in enako velja za funkovska sedemdeseta kot kontrast naslednjemu desetletju – močno usidrane v današnji popularni glasbi. Veliko skupin je stopilo na oder in brezsramno uporabljalo matrico. Prišlo je do združevanja matric in živega špila. Do tistega trenutka si nihče ni mogel zamisliti rockerskega nastopa z matricami, od takrat dalje pa je tovrstno početje postala redna praksa. Poleg tega so v tem desetletju na tržišče prišli vsem cenovno dostopni sintesajzerji. Govorim o sintesajzerjih, ki se jih intenzivno uporablja še danes, čeprav je šla tehnologija zelo naprej. Klasično rockersko skladanje sta zamenjali sintetična drznost in komplementarnost. Po tej strani so bila osemdeseta zelo osvobajajoča, saj je bila melodika ne glede na temačne premaze topla, blizu človeku. Nikdar ni bilo toliko one-hit-wonderjev oziroma muh enodnevnic kot ravno v tem desetletju. In govora je o pesmih, ki jih poznamo in so še danes redno v rotaciji na radijskih programih. Veliko se je delalo na soundtrackih, posebno za filme se je skladalo velike uspešnice. Bolj kot karkoli drugega je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo deležni posnemanja, poustvarjanja tega zvoka. Do tega trenutka je 21. stoletje pretežno obdobje reciklaže.  

Ali si glasbo skupine Torul torej lahko razlagamo tudi kot oblike vračanja v mladost?

Ne, bolj gre za uporabo podobnih inštrumentov. Retro produkcijo skušam združevati s svojimi klubskimi koreninami, saj sem pred tem veliko didžejal ter realiziral veliko število vinilnih plošč na techno področju. Zgodnji techno (1990/91) je namreč moj zeitgeist in čas, ko sem se ločil od klavirja. Šele kasneje sem se intenzivneje ozrl nazaj, v smer pionirske elektronike Kraftwerka in ambientalne glasbe Tangerine Dream. Te elemente sem skušal povezovati med seboj, četudi nikoli nisem načrtno ustvarjal retro projekta osemdesetih; iz tega obdobja sem le jemal vplive ter jih prilagodil času.    

Solistično si izdal nekaj malih plošč pri založbi Low Spirit. Kako je prišlo do prvenca Dark Matters in potem podpisa z založbo Infacted Recordings, ki ste ji zvesti od leta 2011?

Danes žal ugasla založba Low Spirit je bila odlična platforma za moje nadaljnje delo. Potrdila je moje glasbeno početje, mi v pravem trenutku dala vzpodbudo, me celo hotela za stalno preseliti v Berlin. Low Spirit je bil namreč osrednji akter velikega festivala Love Parade, ki pa je propadel in s tem se je sesul ves njen mehanizem. Odločitev, da ne odidem, je bila torej pravilna. To je bilo obdobje, ko sem bil ustvarjalno manj aktiven, ko sem poučeval na šoli za avdio-inženiring. Veliko sem hodil v knjigarno na Šubičevi in se tam učil iz knjig. Z veliko pomočjo prijateljev sem prilezel do prvenca Dark Matters ter ga izdal v samozaložbi. Stiskal sem cede plošče in jih poslal na petnajst založb, od Skandinavije, Nemčije, Anglije in ZDA, za katere sem verjel, da bi jim moja glasba lahko bila všeč. Zelo sem bil presenečen, da sem dobil šest odgovorov. Za seboj sem že imel izkušnjo komunikacije z založniki, zato sem jih vprašal, kakšne načrte imajo z menoj. Torej ne, koliko bo denarja, temveč to, kakšen je načrt. Vedel sem namreč, da te velika založba lahko vzame le na inercijo, se pravi: pustijo te pri miru in čakajo, ali bo kaj ali ne bo nič iz projekta. In če se kaj iz projekta na koncu izcimi, šele takrat vložijo sredstva; ne vate kot glasbenika, temveč v projekt! Šef založbe Infacted Recordings Torben Schmidt me je po prvem kontaktu vprašal, ali me lahko neposredno pokliče, in v enournem pogovoru sem začutil tisto pravo energijo, da misli resno. Ko mi je še povedal, da je moja skladba Waterproof Theme zadnjih šest let redno v rotaciji na njegovih partijih, sem takoj vedel, da gre za človeka, ki se bo zavzel za glasbenika. S tem sem v Nemčiji dobil tudi odličnega booking agenta, ki mi/nam je odprl pot na pomembne festivale, na čelu z Wave Gotik Treffnom v Leipzigu.   

Kako bi orisal razvoj skupine skozi projekte, ki ste jih v tem desetletju povili skupaj?

Z moje perspektive je bila pot zelo pestra in intenzivna. Vsako leto smo imeli v tujini vsaj dvajset koncertov, včasih povezanih v krajšo turnejo, drugič pa smo se čez mejo znali odpraviti tudi na en samcat koncertni datum – gor in nazaj. Ko je bil album v zaključni fazi, je booking agent že imel izdelano idejo, kaj početi z nami. V zelo kratkem obdobju smo v skandinavsko-germanskem bazenu postali prepoznavni, saj nikogar nismo posnemali. Odlepili smo se od podobnih projektov, povsod smo štrleli ven, če se tako izrazim. Tudi v Sloveniji, kjer smo potrebovali nekaj več časa, vendar se je slika v zadnjem obdobju precej popravila. Opažam, da ljudje poznajo našo glasbo, ne vedo pa, kdo jo izvaja. Zelo pomemben dejavnik znotraj opusa skupine Torul v prvi dekadi je bila menjava pevcev. Pevec je naš frontman in tako tudi delam z njim, želim, da se razvija v tej smeri, saj je osrednji komunikator skupine s publiko. To mi je predstavljalo veliko dela, saj sem se moral sinhronizirati s tremi pevci. Vse lahko pohvalim, z nikomer se nismo sprli, ločile so nas življenjske situacije. Še vedno sem v stiku z vsemi, za obletnico in ob jubilejnem dvojnem cedeju Teniversia smo celo želeli prirediti skupni koncert. Vsi so sodelovanje potrdili, a je vmes prišla najprej ponudba švedskega zvezdniškega elektro benda Covenant, ki ima razprodane vse velike dvorane, potem pa še koronakriza, tako da smo morali vse načrte prestaviti na jesen 2021.   

Vseeno se zdi, da je bil izhodiščni umetniški podpis skupine stalno na neki notranji preizkušnji. 

Vsak ima svoja obdobja, vendar gre za kontinuirano ustvarjanje, včasih je prisotnih več kitar, drugič več sintesajzerjev. Veliko smo se sprehajali med stili, prav tako ločim tehnike med skladanjem za pesmi, ki jih slišim kot radijske single, in albumskimi komadi. Pri slednjih si dovolim več eksperimentiranja. Na glasbo vplivajo tudi odzivi publike na turneji, tega ne smem zanemariti. Marsikatera reakcija občinstva je zame dodatni motiv pri skladanju. Vseeno ne bi pretirano razglabljal o poteh in stranpoteh; razvoj naše umetniške identitete je naravna pot, kjer smo vedno v iskanju relativne svežine. So projekti, s katerimi se želimo podati v neznano, in projekti, kjer načrtno ostajamo znotraj žanra alternativnega popa in se sprašujemo, kaj se tu še da narediti.    

Kako si na podlagi lastnih izkušenj razlagate svojo večjo popularnost v tujini, zlasti v Nemčiji?

Odgovor je sila preprost: vedno padeš v teritorij države, kjer ima tvoja založba sedež. Infacted Recordings je v Nemčiji, torej je pričakovano, da bomo tam bolj zastopani. Založba namreč ni samo podjetje, ki izda ploščo, temveč je njena naloga promocija, zlasti danes, ko so projekte nehali financirati vnaprej. Ali če zadevo obrnem: umetnik založbi ne bo dal materiala samo zato, da bi ga plasirala na trg. To z nekaj kliki lahko naredi sam. Dodana vrednost tega je obvladovanje trga, saj založba natančno ve, po katerih kanalih mora doma glasbo pripeljati do ljudi. V Sloveniji nimamo malo simpatizerjev, ravno narobe, glede na majhnost trga je Torul tu lepo zastopan med poslušalci, se pa načrtno ne vlačimo po medijih kakor nekateri, saj tovrstne promocije ne potrebujemo. Problem Slovenije je zelo majhna kritična masa publike in posledično vsaka scena fizično ne more biti posebno številna. Saj obstajajo synthpop, gotska in industrial scena, vendar so to bolj scence s par sto ljudi, pa še ti v več kot osemdesetih odstotkih prihajajo iz Ljubljane. Potem se jih nekaj spre in do tedaj enotna scena se še dodatno razredči, zmanjša. Doma izstopa še en parameter: za alternativne kroge smo preveč mainstream, hkrati pa smo preveč alternativni za mainstream pop. In tako spet pademo v luknjo. V tujini je precej več kritične mase, ki redno hodi na koncerte. S tem se scena plemeniti in ohranja pri življenju. Bili smo del festivalskega programa na festivalih, kjer so headlinerji Ministry in Prodigy koncertirali pred 40.000 poslušalci, mi pa pred 5000 ljudmi opoldne, ob dvanajsti uri! To je ogromna številka. In karte niso bile poceni, okoli 100 evrov.    

Ali se imate za izobčence, kakor namiguje naslov zadnjega studijskega albuma Hikikomori, ki se je zavihtel na vrh nemške alternativne lestvice, celo pred domačine Rammstein?

Besedilo za skladbo Hikikomori je sestavil Maj Valerij, sam pa sem najprej zložil glasbeno podlago, še preden sem sploh pogledal, kaj termin pomeni. Gre za prostovoljno izolacijo, vendar to ne opredeljuje našega življenjskega sloga, prej je fenomen, s katerim se lahko poistovetiš – ali ne. Ironija vsega je, da je plošča s tem naslovom izšla lani, letos pa vse to doživljamo, ne člani skupine, temveč vsi. Ubadamo se z izolacijo, ki ni prostovoljna, je realnost. Imamo policijsko uro, hrano nam neznanci dostavljajo do vhodnih vrat … Ali smo izobčenci? Močna beseda. Včasih res tako delujemo, saj plujemo pa svojem kanalu, vendar se ne bi hotel pritoževati.   

Na albumu je tudi prva pesem v slovenščini, Spanje. Gre za poskus ali kaj drugega? Ali je angleščina nujna za uspeh v tujini? 

Nujna ni, pomaga pa. V eksperimentalni glasbi jezik ne igra večje vloge, v alternativnih in pop glasbenih vodah pa jezik zbližuje, saj je prvi odziv človeka ravno na vokal. Če besedilo človeka pritegne, če razume, kaj želimo z njim povedati, je lažje, kot če bi slovenščino nasilno poskušali plasirati v Nemčiji. Kakšno pesem že, kaj več pa težje. Pesem Spanje je nastala spontano, brez kakega vnaprejšnjega načrta; celo želim si več pesmi v slovenskem jeziku, vendar ne morem in nočem posiljevati. Ko bo besedilo v redu, bomo realizirali naslednjo pesem. Vesel bi bil, če bi bile na naslednjem albumu vsaj tri v slovenskem jeziku. 

Privlačni ste tudi vizualno, kar je pri tovrstni glasbi pravilo, ne izjema. Govorimo tako o videospotih kot o vizualijah na koncertih. Kakšno vlogo ima vizualni del pri umetniški identiteti skupine?

V bendih, kjer je postava podobna naši, se pravi trio brez bobnarja, imajo vizualije vlogo sinhronizacije. Naša koordinacija na odru je statična, in ker moramo biti v izvedbi točni, je vizualni del umesten, naj gre za odrske luči ali video projekcije. Za tovrstne video montaže je zadolžen Borut Dolenec. Srečo imam tudi s pevci, saj so (bili) vsi domači v video-fotografskem svetu. Kar se videospotov tiče, gre večinoma za nizkobudžetne gverilske projekte v lastni produkciji, ki so bili posneti z neskromno pomočjo prijateljev, kot so Iztok Medja, Aleš Bravničar in Darko Štante. Tempo videospotov, po dva na leto, je bil v zadnjem času res neverjeten, glede na situacijo pa ne verjamem, da ga bomo lahko nadaljevali.