Pridigarji so gnile duše

Šesti album Pridigarjev, Nizki udarci na visokem nivoju, je glasbeno-družbeno-politična satira. Vsak, ki se ob poslušanju ploščka počuti prizadetega, naj razmisli o svojih dejanjih. Vse podobnosti s stvarnimi dogodki in osebami niso naključne.

Nedolgo nazaj sem radijskemu občestvu predstavljal album Vse je v skladu s predpisi ... zasedbe Gnile duše iz Ormoža. Zasedba je delovala od konca sedemdesetih in prekinila delovanje nekaj let kasneje. Album, ki ga je posnela in izdala lansko leto po skoraj tridesetih letih, je sestavljen iz skladb, ki v času delovanja niso bile posnete in izdane. Komu bi lahko padlo na pamet kaj takega!? Da dviguje prah iz arheoloških artefaktov, da brska po lastnih spominih, jih obuja in povrhu še ovekoveči! Podobnih vprašanj in takšnih ali drugačnih odgovorov bi se lahko nizalo še in še, če ne bi prišli do ugotovitve, da so Gnile duše pravzaprav Pridigarji! Ja, Pridigarji, zasedba, ki prihaja prav tako iz Ormoža, je nadaljevanje ustvarjanja hardcore punk rockerjev Gnile duše. Vezni člen je Davorin Bešvir – Dabe, bas kitarist in vokalist v obeh primerih ter tudi edini izvorni član omenjenih bendov. Nova albuma obeh sta izšla lansko leto za isto založbo, Front Rock/Subkulturni azil iz Maribora. No, Dabe je lansko leto k dvema glasbenima albumoma dodal še pesniško zbirko 100 gaziranih opic. Zbirka predstavlja kovanje rim, dvoumnosti, hudomušnosti in klepanje primer ter prispodob vse od davno minulih časov Gnilih duš z zgodovinskim prerezom šestih albumov Pridigarjev in ves ta čas s prižnice bedečim ovčarskim glasom in stasom debelega patra Luka. Poglobljeno spoznavanje in določanje osebe slednjega bom danes izpustil. Ne dvomim pa, da ne bo kdaj pa kdaj poškilil iz globin, poti in stranpoti tega besedila.

Šesti album Pridigarjev z naslovom Nizki udarci na visokem nivoju je dolg dobre pol ure in razdeljen v dvanajst skladb. Uvodni takti Hammond orgel in tolkal v prav tako uvodni skladbi Pet minut sreče nas popeljejo v sončno, prijetno iluzijo, ki jo pričara karibsko izročilo kalipso godbe. Sledi nenaden vdor surovih hreščečih punk-rockerskih strun, ki s poskočnim ritmom bobnov odpotuje v spremstvu hripavega vokala in pihalne sekcije v nadaljevanje albuma. V tej in v skladbah Smrt, Slovo od starosti in V interesu preiskave besedila opravijo s splošnim, a težko sprejemljivim dejstvom minljivosti bitja. Skozi vso ploščo se v grajenju vzdušja v skladbah uporabljajo različni glasbeni načini, njih presenetljive menjave in spremembe tempa in ritma.

Osnova godbe Pridigarjev je domiselno mešanje neposrednega punk rocka, ki ni daleč od izraza iz časov Gnilih duš, in sodobne ska glasbe. V sami osnovi se Pridigarji niso bistveno spreminjali, vendar so vseskozi, iz plošče v ploščo, gradili lasten prepoznaven izraz in ga nadgrajevali z vse večjo domiselnostjo in vse boljšo tehnično izvedbo. Tako je ska punk rock Pridigarjev obogaten s trenutnimi izleti vse tja do širokih svobodnih jazzovskih obzorij in nam v ušesa tu in tam prišepne glasbene vzorce različnih ljudstev in krajev rodnega planeta. O onostranstvu je kar nekaj govora, ki pristane na trdna realistična tla grenkih izkušenj z (našimi) oblastniki v skladbah Politiki, Diktatorska in Ni razloga za paniko. Glasba in besedila so dodobra zavita v črno tančico horror estetike in stripovskega (alanfordovskega) obešenjaštva.

Kot sem že omenil, so Pridigarji, ki delujejo že skoraj četrt stoletja, »obdržali« le enega člana iz prvotne postave. A drugo dejstvo, da se v množici glasbenikov, ki so se zvrstili v različnih zasedbah Pridigarjev, pojavijo tudi potomci prvotnih članov, govori zgodbo o povezanosti z ljudmi in okoljem, v katerem bend ustvarja. Pridigarji so veliko več kot odlična glasbena skupina z izrednim »frontmanom«, piscem glasbe in besedil. Za konec dokončno obrnimo perspektivo. Od lastne založbe Ohoho, pri kateri so v samozaložbi leta 1989 izdali prvo malo vinilno ploščo z naslovom Zadnji odcep za paleozoik, do organiziranja dejavnosti v alternativnem kulturnem klubu Unterhund in družbeno-kulturnega aktivizma so postali skorajda institucija, družina, skupnost, ki združuje več generacij v boju za nekaj več, kot je nemo pričakovanje bridkega in pohlevnega konca. In še v brk tistemu, ki je izjavil, da kulture ne bo konec zaradi enega alternativnega festivala manj. Brez alternative, brez druge možnosti je lahko samo enoumje!