Punkčina na daljavo

Zagotovo ste kdaj zamudili na koncert. Obstali ste sredi zasnežene avtoceste, se predolgo zadržali za šankom ali niste mogli prej z večernega tečaja ali …, karkoli, nekaj vas je pač zadržalo. Da pa v karanteni, ko se zdi vsak dan isti, ko nam ekran predstavlja okno v svet, ko s prijatelji prirejamo zoom žure na daljavo vsak v svojem brlogu s svojo čašico rujnega, ko smo govorjenje zamenjali s tipkanjem in klikanjem …, da pa v takšnem času zamudimo na koncert, je odraz agonije, v katero so nas pahnili represivni ukrepi in omejitve gibanja. Če je to naša sedanjost, ko se zaradi javnega zdravja podrejamo omejitvam, se je skozi večer, ki sta ga v okviru Koncertnega video toka organizirala in izvedla TrainStation SubArt in Klub študentov Kranj, vlekla hladna, a še kako prisotna nota, da se ne damo, da se s streami začasno razbija vsiljeno mrtvilo, a da hkrati to ni to. Bend ne more izžeti iz sebe presežka pred gluho dvorano, občinstvo se ne more družiti na daljavo, koncerti na streamu ne morejo sprožiti iskre. Ali kot bi rekel Gil Scott-Heron: »The revolution will not be televised. … The revolution will be no re-run, brothers. The revolution will be live.«

Zadnja sobota ni bila nič drugačna od predhodnih sedmih oziroma od večine ostalih dni od uvedbe prepovedi gibanja med 21. in 6. uro. Morda sem prav zaradi te zaukazane 21. ure imel fiksno idejo, da se prenos Punkčine iz kranjskega TrainStationa začne ob 21., in nekaj minut pred deveto zvečer sedel pred svoj prenosnik s kozarcem vode, si nadel slušalke in začel iskati povezavo do koncerta. Takoj sem ugotovil, da sem ga polomil, da je Opran možgan igral že ob 20. in da se trenutno nič ne dogaja. O, saj tukaj je posnetek, sem si rekel, ko sem ga odkril na FB profilu TrainStation SubArta. Klik! In čisto pozabil, da se bo vsak hip začel odvijati drug koncert tega večera.

Po odštetih dveh minutah, ko nas je moderna glasbena zanka (DJ Ransoma?) z računalniškim glasom opozarjala: »Now, you must be ready for a new danger!« so se na odru znašli trije punkerji. Na levi in desni kitarista, v sredini na videz nabriti pevec, ki pa je takoj pripomnil, da ne ve, kam mora gledati. Seveda ni bilo občinstva, ampak le tri hladne kamere, prevodniki človeških stikov. Bend je v hipu vžgal drvečo motorko. Po prvem komadu smo izvedeli, da nastopa brez basista, da pa ima nadomestnega bobnarja, »johnnya of twitter«, in da je hotel biti na basu Žan Mahnič, a je imel preveč opravka z belimi puncami različnih barv las. »Tako da, jebi ga! Gremo naprej, Črn ps!« In Opran možgan je nemilosrdno udaril z naslednjo direktno hard core punk akcijo. Odsotnost basa ni najedla stabilnega kitarskega tandema, ki je križal hreščečo brzino in apokaliptično ostrino, pokonci pa ga je držala sprogramirana ritem mašina, ki ni dopuščala padca. Z njo so me fantje spomnili na teksaško punk skupino Choreboy, s katero jih povezuje gangovski naboj komadov. Se pa Gorenjci od Američanov razlikujejo po mračnejši navezavi na grindovske in crustovske elemente, ki jih je frontman stopnjeval z napadalno vokalizacijo. Med natempiranimi komadi so padali krajši pozdravi na vse strani, kar je krepilo prepričanje, da bend pogreša ne le prijatelje, ampak tudi občinstvo, ki je medtem čemelo doma pred svojimi okni v svet ter ostalo žejno in nepotešeno. Hard core punk koncert je v živo seveda nekaj čisto drugega.

Medtem ko sem gledal in poslušal Opran možgan, so v TrainStationu že ropotali Idrijčani Hak Attak. Spet sem zamudil, a posnetek me je po ogledu prvih že čakal. Takoj sem zajahal drugi motor. Na čelu s korpulentno pevko, ki brezobzirno in jezno bruha in je ob živem stroju za bobni osrednji motor benda, so Idrijčani udarili neprizanesljivo in naravnost. »Je kakšen komentar? Naj kdo prebere kakšen komentar,« je šlo po prvih dveh raketah vprašanje v tišino gluhe dvorane. In po pozdravu Hamotu je sledila vratolomna dirka tega našponanega kvarteta, ki zna tudi zabremzati ter prilagoditi hitrost na bolj stonersko nastrojenost, a ne za dolgo. Vmes sem si dovolil skočiti na bendov bandcamp in odkril, da je nedavno objavil Off to fight EP, nakar je sledilo opozorilo pevke, da je Republika Slovenija v letu 2020 sprejela, da so živali čuteča bitja. »Zapomnite si to, 2020!« Nato je padel naslednji napad. »Tko ga fajn žgete, de ne rabm dost domišljije, de se tud doma počutm kot na Metelkovi! Pir, pelinkouc, pa ga slemam kot nor!!!!« je bil eden od vmesnih komentarjev. No, ja, čeprav je režija treh kamer in dobre tonske realizacije skušala uloviti oktansko eksplozivnost Hak Attaka, je hard core punk koncert v živo seveda čisto nekaj drugega, sploh v primeru tako nevarnega benda, ki pritiska plin do konca.

V uro in pol sem stisnil celotni večer v TrainStationu, sem se zavedel, ko so prišli na vrsto zadnji in zame končno v živo: »We are fucking Đornata! So what!« in udarili z motorheadovsko nabritim crust punkom. Pavze med komadi je basist in pevec Dan zapolnil z naslavljanjem gluhe dvorane v angleščini ter se tako obračal k občinstvu širom po spletu. V tem hipu, ko nastajajo te vrstice, spet poslušam (!) ta koncert, ki prav tako kot predhodna dva sproži več zavzetosti zgolj pri poslušanju, ne pa tudi ob gledanju. Ne gre za kritiko DIY videoprodukcije, ki je svoje delo opravila solidno. Gre za to, da se preprosto ne morem vživeti v koncert, ko gledam bend mleti pred prazno in gluho dvorano, kot da gre za javno vajo, medtem ko samo poslušanje vendarle sproži odzivnost in prepozna odlike nastopajočih. Če si sposodim eno izmed vprašanj med najavami Dana, namenjeno virtualnemu poslušalstvu: »Do you know what i mean?« Čeprav člani tria Đornata zadnjih pet mesecev niso bili skupaj, je v živo prenašani koncert po spletu pokazal, da je trio v dobri kondiciji, da mu korona ni odžrla neomajnosti, upornosti in direktnosti. Prepričan sem, da je tudi glasbenikom manjkala publika, neposredni stik in odziv, tako kot meni in vsem, ki smo v soboto zvečer preživeli Pankčino na streamu.

Če je to naša sedanjost, ko se zaradi javnega zdravja podrejamo omejitvam, se je skozi večer, ki sta ga v okviru Koncertnega video toka organizirala in izvedla TrainStation SubArt in Klub študentov Kranj, vlekla hladna, a še kako prisotna nota, da se ne damo, da se s streami začasno razbija vsiljeno mrtvilo, a da hkrati to ni to. Bend ne more izžeti iz sebe presežka pred gluho dvorano, občinstvo se ne more družiti na daljavo, koncerti na streamu ne morejo sprožiti iskre. Ali kot bi rekel Gil Scott-Heron: »The revolution will not be televised. … The revolution will be no re-run, brothers. The revolution will be live.«