Radijski urednik – ogrožena vrsta

Če je video ubil radijsko zvezdo, kdo je potem ubil radijskega urednika?

Naj prvi komentar začnem z vprašanjem: »Kdaj ste zadnjič na radiu ujeli pesem, ki vas je toliko zrevoltirala, da ste želeli vedeti, kdo je izvajalec?« Seveda ob predpostavki, da radio kolikor toliko zbrano poslušate, ne zgolj slišite kot ozadje. Prepričan sem, da je od tega minilo že kar precej časa. Razlogi za takšno nepočetje so tako subjektivne kot objektivne narave, in prav slednja paradigma je rdeča nit mojega premiernega »kritičnega« razmisleka.

Prva prevpraševanja o tem fenomenu so skozi moje misli šinila pred dobrim letom, ko mi je prijatelj povedal, kakšno uredniško politiko je izbral njegov in »moj« lokalni radio. Glavni (neglasbeni) urednik je iz obširne mase medijev, ki so se nabirali dobrih dvajset let, izbral 5000 skladb, ki so po njegovem mnenju primerne za predvajanje, vse ostale je »zaklenil« v bunker. No, tu je res prisotne nekaj publicistične svobode, kar pa ne odpravi dejstva, da se je to zares zgodilo. Po avtomobilskem poslušanju določenega števila naključnih radijskih postaj je takšna politika prisotna skorajda vsepovsod. In kaj to potegne za seboj? Množico glasbeno neizobraženih poslušalcev, ki so podvrženi selekciji enega posameznika, pri čemer je treba imeti tu srečo, da ima ta oseba kolikor toliko tebi podoben okus! Lahko si seveda mislite, kolikšen odstotek možnosti je, da se to zares zgodi – da moj okus na skupni imenovalec reducira nekdo, ki je glasbeno omejen na nekaj instant hitičev in večno zelenih melodij. Takšna neuredniška politika seveda odpira nepregledno število vprašanj in pri tem še posebej izpostavlja tragično odsotnost adekvatnega radijskega glasbenega urednika kot selektorja in nenazadnje oblikovalca okusa.

Če pobrskam po svojem poslušalskem spominu, smo nekoč dobesedno odraščali ob radijskih sprejemnikih. Od poznih sedemdesetih let dalje in skozi osemdeseta so bile tiste redke radijske postaje naše okno v svet in izbrani glasbeni uredniki carji in učitelji obenem. Ne, ne zanikam, da je bilo takrat precej malo priložnosti za širšo in pestro glasbeno informiranost, a tisto, kar je še posebej tragično, je to, da je je bilo še vedno veliko več, kot je je danes. To se je sočasno odražalo tudi v koncertni kulturi, toda o tem kdaj drugič. Takrat so bili glasbeniki uredniki pojem – takoj ko si zaslišal, kdo skrbi za opremo, si vedel, kaj lahko in česa ne moreš pričakovati. S tem so si oblikovali ime in identiteto, ki so jo spretno prilagajali novostim in prekinjali s tukajšnjimi aktualnimi situacijami. Skratka, narekovali so ritem in izobraževali. Šlo je tako za razgledanost kot fleksibilnost – parametra, ki sta danes sad (kompenzacijskih) reklam ali nagradnih iger. In še to pretežno takrat, ko začne organizatorju koncerta zaradi slabe prodaje vstopnic teči voda v grlo in mora škrtajoč z zobmi malce odvezati svoj promocijski mošnjiček. Vse to je posledica neuredniškega stanja, kajti na radijskih postajah ni nikogar, ki bi poslušalce znal naučiti poslušati ter ločiti zrno od plev in jih ne bi, kar je zelo pomembno, zgolj zasipal z informacijami in glasbeno opremo tik pred koncertom, temveč bi jih izobraževal že precej pred tem, neodvisno od tega, ali bo umetnik prišel k nam ali ne. »Strokovno« bi temu lahko rekli priprava terena.

S posploševanjem je bila radijskim postajam odvzeta pomembna osrednja funkcija – izobraževalna. Večina postaj je namreč postala le kontejner za oglase in prazen prostor za pravo poplavo nedomiselnih špikerjev. Glasbena oprema po naključnem izboru je tam, ker pač to zahteva narava medija, ne radovedno uho. Tako smo podvrženi pasivni uravnilovki, kjer se radijske postaje po vseh pomembnih kriterijih ne razlikujejo med seboj. Teh je tako in tako preveč, tako po številu, ki ni premo sorazmerno njihovi kakovosti. Ne rečem, naj vsaka postaja (po)išče ter se prilagodi ciljni publiki, a naj ohrani nekaj sebe, nekaj, po čemer bo prepoznavna, kritična. S tem ne piham na svojo dušo, da se mora podrediti robnim tokovom, čistemu in umazanemu undergroundu, temveč da da priložnost poznavalcem (ne računalnikom z obrabljeno tipko random), ki se znajo potopiti v srednje tokove, jih kritično prebresti in širši javnosti predstaviti njene zanimivejše igralce. Temu se bo lahko končno reklo demokratizacija radijskih valov, kajti vsakršno omejevanje in izključevanje s strani posameznika ali skupine ljudi – kot je opisano v drugem odstavku – je kulturni rasizem brez primere. Kaj se s tem ne bi morali ukvarjati določeni uradi v naši državi? Zgolj razmišljam …

Naj zaključim svoji izobrazbi primerno, znova na terenu. Prav te dni, ko se je počasi oblikovalo zgornje besedilo, sem srečal prijateljico in glasbeno urednico na Valu 202 (ta frekvenca in frekvenca Radia Študent sta častno izvzeti iz zgornjih razmišljanj). Do vratu zasuta v uredniškem delu, ni imela časa niti za hiter postanek ob bližnjem šanku. Glasbena oddaja je bila pomembnejša od naključnega vsakodnevnega čveka. To so karakterji, ki jih manjka v našem etru, da bi glasba vseh zvrsti znova postala pravi sopotnik naših življenj in ne zgolj kulisa, ki (z)bledi v prostoru in skozi čas. In ja, naj za konec odgovorim na vprašanje iz prvega stavka: tako sem pred kratkim na neodvisni seattelski radijski postaji KEXP odkril našo nedavno gostjo Mirel Wagner.