Ritmična enolončnica

Naj vas naslov ne zavede. Ne gre za napoved zapisa o kulinaričnih podvigih velenjskega producenta Janka Mandića alias Oknaia, pač pa za aluzijo na estetiko, zabeleženo na njegovem diskografskem prvencu Ain't a Dream, ki se pravzaprav ponuja sama od sebe. Postopek priprave take enolončnice je v teoriji videti preprost: sesekljaš beate in raznotere zvočne fragmente, dobro premešaš, zgostiš, vliješ v modelček in postrežeš. No, kot pri vsakem dobrem receptu je tudi tu ključen izbor sestavin, in tega se je Oknai lotil zelo zrelo. Za osnovo si je izbral pri klubski publiki priljubljene izpeljanke, te pa je spretno popestril z izbranimi svežimi, tudi eksotičnimi primesmi. Plošček Ain't a Dream tako ponuja zanimivo kombinacijo že preverjenih vsebin in razmeroma izvirnih zvočnih posegov, ki niso popestritev le domače elektronske produkcije, pač pa se suvereno znajdejo tudi v kontekstu sorodnih zahodnih dosežkov.

Zdi se, da na domači glasbeni sceni, na kateri še vedno prevladujejo kitarske muzike, elektronskim producentom pravzaprav ni težko opozoriti nase. Letno se namreč pojavijo kvečjemu dve ali tri čistokrvne elektronske plošče. Na to, da tudi v podalpskih spalnicah nastaja več glasbe, kot bi sodili po objavljenih albumih, pa opozarjajo predvsem različne kompilacijske serialke. Na letošnji zbirki Sampler 2011 je svojo prvo pravo priložnost dobro izkoristil tudi Oknai, ki sedaj s samostojnim prvencem potrjuje osveženo uredniško politiko najvidnejše domače elektronske založbe, rx:tx. Ta se je v preteklosti opirala predvsem na zapuščino zadubiranega berlinskega tehna, sodeč po Samplerju pa se po novem nagiba k trenutno bolj aktualnim klubskim basovskim muzikam. Vez z Berlinom se sicer ni povsem izgubila, toda prednost so vendarle dobili producenti, ki se močno spogledujejo s smernicami glitcha, dubstepa in novih beatov.

Nekje na presečišču teh estetik se s svojo glasbo giblje Oknai, ki je svoj izraz poimenoval clip chop. Če se bo skovanka obdržala, bo pokazal čas, velja pa pripomniti, da novo ime ne prinaša kakšne revolucije, temveč opredeljuje predvsem ustvarjalni proces. Gre za slog, v katerem se s fragmentiranjem in manipulacijo obstoječih posnetkov sestavlja nove raznolike zvočne sekvence; to pa je ideja, ki beleži bogato zgodovino. Po sami definiciji ji je najbliže morda estetika plunderphonics, sorodne ideje pa lahko zasledimo že v izročilih musique concrète, zvočnih kolažiranjih eksperimentalnih skladateljev iz druge polovice dvajsetega stoletja ter seveda hiphopa in vseh njegovih raznoterih, z vzorčenjem pogojenih izpeljank. Morda bi Oknaiev izraz najlažje umestili prav v kontekst svežih in vse bolj prisotnih hiphoperskih pogruntavščin, ki se močno opirajo tudi na izročila zvedavejših klubskih elektronskih muzik.

Če rekonstrukcija oziroma rearanžiranje obstoječih posnetkov običajno razkriva zvočno ali pa kar kulturno preteklost posameznih ustvarjalcev, plošček Ain't a Dream ponuja luciden vpogled v Oknaieve preference. Ker gre za mladega producenta na začetku glasbene kariere, ni presenetljivo, da se napaja predvsem v smernicah, ki krojijo podobo klubskih muzik v zadnjem desetletju. Na eni strani so to zgoščeni lomljeni hiphoperski ritmi, na drugi dubstepersko upočasnjene, atmosferske vibracije sodobnih londonskih in priložnostno tudi pariških basovskih vijačenj. A ne gre le za preprost spoj iz različnih vetrov nabranih elementov. Oknai jih spretno in domišljeno sestavi v presenetljivo zrelo, koherentno glasbeno izkušnjo, zanimivo tako za lovljenje plesnih korakov kot za poslušanje v domačem naslanjaču.

Podobno eklektičen hibrid razgibanih ritmov je pred štirimi leti, prav tako pri založbi rx:tx, že objavil ljubljanski dvojec Puna Syndicate. Toda medtem ko je dvojec svojo glasbo zapakiral v bolj sproščujočo, downtempo embalažo, Oknai z intenzivnim, izrazito gruvajočim ritmičnim tokom ne skriva apetitov po plesišču. Prav tu pa se skriva prikrita past. Plesna klubska glasba se je v četrtstoletni zgodovini namreč ujela v razmeroma predvidljive obrazce, krojene predvsem po pričakovanjih publike. To žal pomeni precej omejen manevrski prostor, ki le izjemoma prebavi pogumnejše, drznejše odmike od ustaljenih pravil. Oknai priložnostno sledi svoji radovednosti, vendar se obenem pojavi vtis, da ga prevelika mera spoštljivosti do elektronskih klubskih idiomov deloma tudi že omejuje. Vseeno mu lahko tu nekoliko pogledamo skozi prste, nenazadnje gre za mladega ustvarjalca. In ta predvsem z zadnjima dvema skladbama s ploščka napoveduje, da je pred njim še zelo lepa prihodnost.