15.09.2023
Tekmovanje kot absurd v Kinu Šiška
V koncertu iz cikla Re_humanizacija v Kinu Šiška smo prisluhnili deloma Mojce Zupančič in Vilija Polajnarja v izvedbi rezidenčnega ansambla projekta Re_humanizacija.
![.abeceda [ansambel za novo glasbo] .abeceda [ansambel za novo glasbo]](/upload/articles/big/9349.jpg)
V sredo, 13. septembra, smo v dvorani Kina Šiška prisluhnili koncertu iz cikla Re_humanizacija, ki predstavlja nova glasbena, večmedijska in glasbenoscenska dela mladih slovenskih ustvarjalcev. Dvodelni koncert je v prvem delu potekal kot tekmovanje v različnih disciplinah, v drugem pa kot pravi koncert. Oba dela je izvedla zasedba rezidenčnega ansambla Inštituta .abeceda v sestavi: Gašper Livk (kontrabas), Lovorka Nemeš Dular (klavir), Lucija Mikuž (flavta), Urška Rihtaršič (harfa) in Weronika Partyka (saksofon). Mentor edicije je Dré A. Hočevar. Koncert je rezultat umetniške rezidence skladateljev Mojce Zupančič in Vilija Polajnarja v Kinu Šiška. Prvi del koncerta je bila torej izvedba dela Vilija Polajnarja z naslovom Novo glasbeno tekmovanje oziroma New Music Competition, v drugem delu koncerta pa smo slišali Gomilo Mojce Zupančič. Dogodek je minil v sproščenem vzdušju in odprl nekaj novih pogledov na glasbeno sporočanje. Inštitut .abeceda ostaja specifičen tako v svojem delovanju kot po vsebini. Tudi to je glasba.
Prvi del je minil v tekmovalnem duhu med predstavniki ansambla v več panogah. Prvi set merjenj se je imenoval Kdo ima bogatejši cluster, Jaz lahko še glasneje, Subjektivnost razsežnosti male terce, Hitri prstki in Dvoboj. V njih so se tekmovalci pomerili posamično ali v dvojicah in se kosali v navedenih panogah s svojimi inštrumenti. Kdor je nabral največ točk, je postal zmagovalec. Tekmovanje je bilo obarvano z duhovitimi komentarji, kot pravi kviz. Dvoboj je spet sestavljalo več področij: vik in krik (flavta proti saksofonu), udari me (klavir proti harfi), sssššsss (kontrabas proti računalniku) in turnir, na katerem so sodelovali vsi. Kviz je deloval bolj po vzoru ameriških tovrstnih prireditev, kar bi lahko razumeli kot ironijo. Zahtevnejši je bil drugi del, ki je bil prav tako razdeljen v dva dela: zaigrajmo sodobno in obvezna skladba slovenskega skladatelja. Prvi del je zvenel kot improvizacija po skupinah, medtem ko je bila v drugem izvedena skladba Vilija Polajnarja, pri čemer so člani ansambla drug za drugim igrali isti ton, kar je pospremil aplavz, ki je odločil, kdo je v prednosti. Delo New Music Competition meri na absurd glasbenih tekmovanj in je to tudi lepo ilustriralo.
V drugem delu koncerta je ansambel nastopil skupaj pod vodstvom skladateljice Mojce Zupančič. Predstavili so Gomilo, ki po skladateljičinih besedah raziskuje proces razvoja zvočnih fragmentov. Njihov medsebojni vpliv vodi v vse večji kaos, udeleženci pa imajo nad izvajanjem nadzor in ga s tem osmišljajo. Sprva smo slišali poglobljeno odgovarjanje ansambla po polih, ki se je nadaljevalo s solom na kontrabasu. Temu se je najprej pridružila flavtistka in za njo harfistka in klavir. Zvok je izzveneval v vzdihljajih in nato spet v posameznih tonih na vseh inštrumentih, z izjemo konstante na kontrabasu. Dirigentka je izmenično vodila ansambel ali pa klečala in ga prepustila toku dogodkov.
Dogodek je minil v sproščenem vzdušju in odprl nekaj novih pogledov na glasbeno sporočanje. Inštitut .abeceda ostaja specifičen tako v svojem delovanju kot po vsebini. Tudi to je glasba.