29.11.2021

Trieste prima/Trst prvič 2021

Na koncertu v tržaški evangeličanski baziliki sv. Silvestra je nastopil ljubljanski inštrumentalni Duo Claripiano s sporedom slovenske in tuje glasbe pod mottom »Quell' ombra« (Ta senca).

Franc Križnar

Duo Claripiano v Trstu.
Foto: Milica Križnar

Kot sem že nekajkrat zapisal o Slovencih in slovenski glasbi onkraj naših bližnjih državnih meja (Avstrija, Hrvaška in Madžarska), to že dolgo velja tudi za sosednjo Italijo. Kajti malokateri slovenski glasbenik ve za dolgoletni festival sodobne glasbe, ki ga kot umetniški vodja in direktor festivala Trieste prima/Trst prvič, 2021 v Trstu organizira in promovira dr. Corrado Rojac, harmonikar, pedagog in skladatelj, ki je tudi član Društva slovenskih skladateljev. Gre za neke vrste tiho vez med glasbami vsega sveta. Tako je bilo tudi tokrat, na letošnji 35. ediciji festivala, ko sta sredi Trsta 20. novembra nastopila v svetu uveljavljena Ljubljančana: Dušan Sodja na klarinetu in Tatjana Kaučič na klavirju, ki sta se povezala Duo Claripiano. Po pregledu vseh letošnjih petih koncertov tega festivala, ki je potekal med 16. oktobrom in 20. novembrom, je bil njun spored poln slovenskega in širše evropskega ustvarjalnega naboja. Umetnika imata za seboj prenekatero koncertno in snemalno izkušnjo in sta nenazadnje v dobršni meri prisotna tako na domači kot mednarodni sceni. 

Slišali smo dela U. Kreka, V. Avsca, P. Merkuja, P. Ramovša in T. Vulc ter G. Mahlerja, A. Berga in kot dodatek še E. Griega. Večer je spretno dvojezično moderiral Rojac pred vsako točko sporeda, poleg tega pa je bila na voljo tudi obsežna programska knjižica za vseh pet koncertov letošnjega festivala. Izvajalca sta iz zaprašene skrinje najprej postregla z govorico našega Kreka, in sicer delo z letnico 1993 z naslovom Sarabanda za Natašo. V tem Krekovem delu po skladateljevem slogovnem prehodu iz pozne romantike v »romantični« modernizem prednjačita spokoj in ena sama melodična milina. Za Gloso (2003), ki jo je po navdihu iz znamenite Prešernove lirske pesmi španskega izvora napisal naš skladatelj srednje generacije Vitja Avsec, pa smo slišali še celotno Prešernovo pesnitev v slovenščini in tudi v italijanskem prevodu Miroslava Košute. Med glasbo seveda ni smel manjkati eden najtehtnejših povezovalcev italijanske in slovenske kulture nasploh in glasbe posebej, Pavle Merku, ki je Epistolo á Lojze Lebič (1969) zasnoval res kot neke vrste pismo kolegu Lebiču. To je bilo edino solistično klavirsko delo, ki ga je z vso klavirsko vehemenco izvedla Tatjana Kaučič. V delih Primoža Ramovša je glasbenega modernizma še mnogo več, in na oder sta se v duu vrnila oba protagonista večera. Na sporedu je bilo le eno od premnogih del, posvečenih umetnikoma Sodji in Kaučičevi: D – S iz leta 1995. V značilnih skrajnih kontrastih skladateljeve govorice se je razpel credo obeh poustvarjalcev. 

Po tem slovenskem uvodu je sledil evropski del moderne glasbe, vmes pa je moderator Rojac predstavil eno od uglednih italijanskih napovedovalk z RAI, Tržačanko E. Fonda, ki je za nas pred tem že interpretirala italijanski prevod Prešernove Glose. Poznalo se je, da je prava poznavalka govora, petja in glasu. Slišali smo štiri Mahlerjeve samospeve za glas in klavir v priredbah Ronalda Kornfeila: Ich bin der Welt abhanden gekommen (Za svet sem izgubljen, iz Rückertove pesmarice), Lob des hohen Verstands (Hvalnica visokemu razumu) in Rheinlegendlichen (Renska legendica; obe iz Dečkovega čudežnega roga) ter Oft denk' ich, sie sind nur ausgegengen! (Pogosto mislim, da so na sprehodu, iz Otroških pesmi), in sicer za klarinet in klavir. Pretresljiva Mahlerjeva muzika nas je še dodatno spomnila na vlogo klarineta v vseh desetih Mahlerjevih Simfonijah. Nato smo se znašli sredi modernega viharja, namreč Štirih skladb, op. 5 (1913) Avstrijca Albana Berga, zazveneli pa sta tudi Oblaki so rudeči in Petelinček je zapieu (2016) Tadeje Vulc. V slednji je precej kontrastov in konkretne glasbe, ropotov, šumov, efektov ipd. Tudi v tem oziru torej združenje Chromas s svojo Musico Contemporano več kot uspešno obuja in promovira moderno in sodobno glasbo.