Yoko Ono Versus Joko Ono EP

V soboto, 20. 10. 2013, je uradno izšel Joko Ono EP kratkometražni album zasedbe Joko Ono iz Ljubljane. V roke sem ga dobil isti dan ob predstavitvi v vadbenih prostorih benda nekje v Šiški, tam nekje na poti med CUK Kino Šiška ter prostorom in časom, v katerih je na začetku osemdesetih deloval Disko FV v prostorih Mladinskega kulturnega centra Zgornja Šiška na Vodnikovi cesti (danes na istem mestu stoji cerkev).

Sedem skladb s prvenca Joko Ono EP se odvije v dobrih petnajstih minutah z neverjetno hitrostjo, udarno in hrupno. Sam format EP-ja (Extended Play) pripomore k zgoščenosti in intenzivnosti glasbe, kot jo gode kvartet s podporo dveh gostov, ki sta vokalno interpretacijo dodala v treh skladbah: v tretji skladbi, Daleč je raj, je vlogo drugega vokala prevzel Borut Marolt, frontman legendarne slovenske hard core punk zasedbe Niet, drugi gost za mikrofonom pa je Jaka Burger, sicer vokalist alternativne metal zasedbe Corckscrew iz Kamnika. Burger z instrumentalnim delom zasedbe Joko Ono sodeluje še iz časov Intimn Frizurn, pravzaprav se je sodelovanje razvilo po razhodu te zasedbe (nekdanji člani Intimn Frizurn so v tem letu ponudili že tri glasbene projekte: Ewok, Raane in Joko Ono), ki je izdala enega od prelomnih slovenskih rockovskih albumov tretjega tisočletja z naslovom Kokos Kokos Presenta (Nika / Kokos Kokos, 2006). Na EP-ju Burger prispeva drugi vokal v skladbah Moj svet in Kri; besedili je skovala Živa, ki je prvi glas zasedbe. In kot pravijo, je prav Živa s svojim karizmatičnim bitjem sprožila idejo za poimenovanje skupine. Yoko Ono, femme fatal rockovske zgodovine, tista, ki je pokopala prvega Beatla, Johna Lennona, tista, ki so ji očitali, da svoje glasbeno neznanje skriva za zvezdništvom in talentom svojega partnerja, je tudi tista, ki je posnela (skupaj z Lennonom) enega prvih albumov z oznako punk rock (Yoko Ono, Approximately Infinite Universe; recenzijo, ki je izšla v reviji Phonograph Record aprila 1973, je napisal Metal Mike Sounders). Pa vendar se punk rock Yoko Ono in punk rock Joko Ono bistveno razlikujeta. Japonska glasbenica je z ustvarjanjem postavljala temelje novemu žanru in gibanju v začetku sedemdesetih. Protopunk Yoko je zajemal iz free jazz tradicije, avantgardnega rocka, elektronskih instalacij in predvsem iz glasbenega eksperimentiranja. Zasedba iz ljubljanske Šiške se stilsko navezuje na punk rock z začetka osemdesetih, ko se je ta ponovno vzpostavljal z oddaljevanjem od zvezdništva in uniformiranega glasbenega izraza ter iskal pravi naboj v družbeni angažiranosti in glasbeni brezkompromisnosti – udarnost, hrup, hitrost in izredno kratek čas trajanja skladb so bili atributi hard core punka z začetka osemdesetih. Prav ta pridih v dobršni meri nosi tudi prvi studijski izdelek slovenske dive Joko Ono. Skladbe na EP prvencu so kratke, trajajo nekje med eno in drugo minuto. Slovenska Joko Ono je glasna, drveča in kričava, in vendar se vse sliši tako preprosto in jasno. Skladbe se v glavnem izogibajo rock'n'roll strukturi kitica–refren–kitica in so bližje free jazz kompoziciji. Nenadno menjavanje tem in intenzivnosti skozi vrtoglave glasbene prehode je ves čas pripeto na čvrsto ritmično podlago.

Na »malem« albumu Joko Ono je dve besedili prispevala vokalistka Živa, ostalih pet je delo Bojana Tomažiča, ki ga poznamo po delovanju v legendarnem mariborskem punk rock bendu Center za dehumanizacijo (CZD). Besedilo zadnje skladbe na albumu z naslovom Konec je Tomažič napisal za Center za dehumanizacijo, a ga CZD ni nikoli uporabil. Skladba Konec je zadnja, sedma skladba in hkrati začetek kratkega, toda učinkovitega albuma Joko Ono. Kot video single je skladba Konec predhodno napovedovala izid EP-ja že decembra lani, konec avgusta, tik pred izidom, pa je pričakovanje še stopnjeval video single z naslovom Višje, hitreje, močneje. Avtor obeh je Luka Jenko; prvi je posnet v ljubljanskem Bikofeju in drugi v Stari pumpi v Postojni.

Kot kaže, se je ekipa Joko Ono intenzivno pripravljala na prvenec oziroma je v albumu povzela dobršni del ustvarjanja vse od svojega začetka, ki sega v leto 2010. Skladbi za omenjena video singla sta, denimo, prvič izšli na zbirki skladb in zasedb s predstavitvene karavane Klubskega maratona leta 2011. Klubska karavana slovenskih neuveljavljenih skupin gre tudi letos z Radiom Študent naprej, prav tako kot slovenska Joko Ono, ki je prvenec izdala za Založbo Radio Študent. Pred Klubskim maratonom se je Joko Ono kalila v sklopu projekta Rokerji pojejo pesnike, ki ga od začetka novega tisočletja pripravlja mariborska založba Subkulturni azil. Na neki način je tako Joko Ono EP posledica oziroma rezultat dobre prakse obeh projektov: Klubski maraton predstavlja neuveljavljene rockovske zasedbe, Rokerji pojejo pesnike pa združuje delovanje rock zasedb in pesnikov. Bojan Tomažič, avtor petih besedil na albumu, je tudi eden ključnih nosilcev projekta Rokerji pojejo pesnike.

Album Joko Ono EP si lahko brez plačila ali z donatorskim prispevkom pretočite s portala bandcamp. Prav tako si tam lahko naročite CD, posebej če ste ljubitelj ovitkov glasbenih izidov. Na prvi pogled oziroma prisluh prvenec zasedbe Joko Ono ne pozna naključja; predvsem in povsem ga ne pozna v izvedbenem smislu. Zasedba nadaljuje tam nekje, kjer so začeli slovenski hard core bendi na začetku osemdesetih. Z lastnim pridihom, z brzdano virtuoznostjo ter z natančno izvedbo nadgrajuje zasedba ta posebni zvočni izraz. Skladbe in album so se gradili skozi čas in preko sodelovanj z drugimi avtorji ter v različnih kreativnih projektih. Zvočna produkcija je odlična in kljub čistosti ne poseže v sicer surovi ter intenzivni zvočni izraz, ki ga zasedba prikaže na živih nastopih. Kratke, udarne in hrupne skladbe premorejo dinamiko in prvobitnost, ki poslušalca zapeljeta v svet Joko Ono, v navidezno drveči svet okoli nas, ki ga obvladujemo le takrat, ko drvimo tako hitro ali še hitreje. Surf On! 

@http://www.youtube.com/watch?v=_NUTPpmq1m4@