Zvok vztrajnosti

Tokrat predstavljamo za domače razmere precej redko slišano glasbeno stvaritev – metal projekt, ki je avtorsko delo dveh oseb, h končni podobi pa je precej energije in vsebine prispevalo še nekaj znanih domačih glasbenikov. Za imenom Black Diamond stojita Nejc Vidmar in Igor Manasijevič, kitarista, ki sta se s tem projektom oziroma zasedbo menda začela ukvarjati že leta 2005. Osem let kasneje sta svoje ideje naposled strnila v studijski album z naslovom Last Man Standing. Osem let od ideje do končne realizacije. Bojda je bila že v štartu ideja o zasedbi, vendar v novomeški občini očitno vlada velik manko glasbenikov, ki bi se navduševali nad metal muziko; dvojec je namreč nikakor ni uspel sestaviti. Vendar to ni ustavilo njunega ustvarjanja. Tako sta že leta pred izidom prvenca na medmrežje tu in tam ponudila kakšno demo skladbo. Za ljubitelje progresivnega metala je material obetal veliko, očitno je bilo, da gre za navdušenca nad kompleksnejšo metal godbo. Takšne slovenski »glasbeni trg« ni ponujal ravno v izobilju, zato je bilo seveda zanimanje pri malodane edini organizirani domači subkulturi precejšnje. Vendar Igor in Nejc materiala nista dala kar tako iz rok, iz vadbenega prostora na oder. Treba je bilo popraviti sleherno neizbrušeno konico v zvočni sliki in aranžmajih. Perfekcija torej. Vendar prinaša nagnjenost k perfekciji določeno tveganje. V njunem primeru se to v prvi vrsti kaže v tem, da je prvenec nastajal toliko časa. Jasno, v toliko letih se deset skladb da izpiliti do perfekcije, a hkrati se utegne glasbenik pri tem, ker se pač preveč osredotoča na detajle, ujeti v zanko in izrazno obstati na mestu.

Po drugi strani je korak, ki sta ga ubrala fanta iz Black Diamond, povsem upravičen. Predvsem se čuti njuna želja po uresničitvi sanj: narediti bend in posneti plato, ki bo vrhunski izdelek. In ta za metal standarde to zagotovo je. Težko bi trdili, da gre za pretirano svežino v zvoku in idejah. Roko na srce, večino nastavkov s plošče smo že slišali v zvoku neštetih progresivnih zasedb, toda če se omejimo na domačo glasbeno polje, je njun izdelek vseeno redek in vreden omembe in tudi v svetovnem merilu vrhunsko sproduciran.

V stilu igranja se čuti predvsem vpliv heavy metal kitarske tehnike, sam material na plošči pa je zavit v progresivno metal formo. Ne toliko v tehničnem smislu kot v strukturi same forme skladb. Vse se namreč plastijo v mnoštvo različnih delov, rifov, melodij. Glede na to, da sta celoto sestavila dva kitarista, je njun inštrument v prvi liniji. Pravzaprav bi lahko celotno zgodbo povedali kar kitari sami. Ostala glasbila, razen vokala, so bolj ali manj v drugem planu, ne povsem neopazni, a vendarle nekako zadržani, kar pa niti ne moti.

Plošča se v vseh desetih skladbah giblje v nekem srednjem tempu. Redko pospeši ali ponudi kakšno eksplozijo, kar eno uro dolg material še dodatno razvleče. Skladbe so večinoma epske, dramatične, vendar hkrati ostajajo v varnem območju nadzora. Niti za trenutek ni preskoka izven klasičnega metal okvirja, kar prispeva k rahlo dolgočasnemu vtisu. Toda tak je pač heavy metal, ki se strogo drži svojih standardov.

Priznati je treba, da sta glavna protagonista k snemanju plošče povabila nekaj razmeroma zanimivih glasbenikov. Vse bobne, recimo, je odigral Robert Kovačič, ki ga poznamo predvsem kot death metal bobnarja (Scaffold). Večino vokalov je odpel Žanil Tataj Žak (Turbo, Mary Rose), heavy metal vokalist velikega kalibra, ki ga brez težav postavimo ob bok Brucu Dickinsonu ali Ronnieju Jamesu Diu in ki prav lepo zaokroži koncept plošče.

Se pa na koncu zastavi vprašanje, zakaj sta Nejc in Igor zgolj sledila uresničitvi svojih, verjetno predvsem najstniških sanj. Izdelek je namreč prav zaradi tega malce zastarel. Da ne bo pomote: gre za dovršen izdelek, a vseeno se čuti rahlo ujetost v nekem času.